sloven

Besedilo je zaš?iteno z avtorskim pravom leta 1981, 1987 in 1994 (Ken Schoolland). Ilustracije in naslovica sta zaš?iteni z avtorskim pravom leta 1994 (Small Business Hawaii, Inc.). Knjiga ali njeni deli se ne morejo objaviti brez avtorjevega pisnega dovoljenja.

Založnik: Small Business Hawaii
Hawaii Kai Corporate Plaza, 6600 Kalanianaole, Suite 212

Prva izdaja: april 1988
Druga izdaja: 1994

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica,Ljubljana

821.111(73)-31

SCHOOLLAND, Ken
Pustolovš?ine Jonathana Gullibla : med mrhovinarji, bera?i,
sleparji in kralji /Ken Schoolland ; (prevedel Jože Saje). –
Ljubljana : Likom, 1996

Prevod dela: The adventures of Jonathan Gullible
ISBN 961-90379-0-1

61431040

Posve?ena je Dr. Johnu B. Schoollandu, ki me je nau?il, kako pomembno je iskati resni?ne vrednote v zgodbah za otroke.

Knjiga Pustolovš?ine Jonathana Gullibla je bila dvakrat nagrajena z medaljo Georgea Washingtona, ki jo podeljuje Freedom Foundation v Valley Forgea za javne komunikacije in ekonomsko izobrazbo. Tako na gimnazijah z družboslovno usmeritvijo kot na Univerzi se uporablja pri predavanjih iz ekonomije.
Knjiga je prevedena v nizozemski, ruski, litvanski, romunski, makedonski, srbski in slovenski jezik.

                                                   Namesto predgovora
              ?e bi Ken Schoolland Pustolovš?ine Jonathana Gullibla napisal nekaj desetletij prej, bi danes prav gotovo slovel kot klasik politi?ne satire in groteske.Toda navkljub temu, da se je svetu v tem ?ašu zgodil padec berlinskega zidu in razpad ter propad skoraj vseh socialisti?nih držav in je na ta na?in marsikatera ostra puš?ica navidez izgubila svojo tar?o, ostaja pri?ujo?a knjiga izredno duhovita, pa zato ni? manj tehtna kritika vseh zgrešenih družbenoekonomskih izumov, s katerimi se je in se poizkuša še sedaj “osre?evati” ?loveštvo.
                 Pustolovš?ine Jonathana Gullibla niso knjiga za majhne otroke, niti ne gre vsega, kar je zapisano v njih, jemati za suho zlato. So pa na zelo enostaven, vsem razumljiv na?in, napisane zgodbice, ki zajemajo vse ekonomske, politi?ne, socialne, filozofske in moralne probleme, s katerimi se, hotel ali ne, sre?uje vsak med nami. Kajti ?eprav de?ka Jonathana morje naplavi na domišljijski otok, kjer je že na prvi pogled vse postavljeno na glavo, nas bo marsikatero njegovo doživetje zelo živo spomnilo na kaj, kar smo slišali, brali ali celo doživeli na lastni koži.
                    Obstaja definicija, po kateri ni prebiranje knjige ni? drugega kot dialog z avtorjem. In stavil bi,da vam v pogovoru s Kenom Schoollandom do zadnje vrstice ne bo zmanjkalo ne besed, ne snovi za razmišljanje.

Jože Saje

Prolog

To so zgodbe za današnji ?as. Njihov glavni junak je Jonathan Gullible, de?ek, ki na prelomu prejšnjega in tega stoletja živi v malem obmorskem mestecu. Ob veliki nevihiti s svojo jadrinco doživi brodolom in morje ga naplavi na neznan otok, katerega prebivalci imajo sicer ?udne, a tudi za?udujo?e poznane obi?aje. Zaradi svoje prevelike radovednosti doživi Jonathan mnoge nenavadne dogodivš?ine,med katerimi se seznanja z ljudmi ter njihovimi idejami, motivi in odlo?itvami, ki soustvarjajo ?loveško družbo. Jonathanove zgodbe in njih spoznanja bi bile lahko zelo koristne pri izgradnji bodo?ega lepšega sveta.

PUSTOLOVŠ?INE JONATHANA GULLIBLA

1. NEVIHTA

Neko?, je v davnih ?asih, ko južna Kalifornija še ni bila preplavljena z limuzinami filmskih zvezd, je v mestecu ob morju živel de?ek, Jonathan Gullible. Vsi so ga imeli za povsen obi?ajnega, le njegovim staršem se je zdel pameten in od glave s svetlimi, kuštravimi lasmi, pa vse tja do pet na prevelikih stopalih zelo lepo raš?en fant. Vsi trije so pridno delali v njihovi voskarni, ki je stala na glavni ulici pristaniš?a, v katerem je našla zavetje majhna ribiška flota. V tej ulici živelo še mnogo drugih ljudi; enih dobrih, drugih slabih, ve?ina pa je bila povpre?nežev..
Kadar ni bil zaseden z doma?imi opravili ali z raznašanjem naro?enega iz družinske delavnice, je Jonathan jadral na svoji mali barki, iš?o? dogodivš?ine dale? stran od doma?ega pristaniš?a. Po petnajstih letih, preživetih v istem mestu, se mu je namre?,kot še mnogim njegovim vrstnikom, življenje zazdelo dolgo?asno, ljudje okoli njega pa brez domišljije. Med svojimi križarjenji je sanjaril o sre?anju s kako nenavadno ladjo ali ribo. Lahko bi na primer naletel na morske razbojnike in bil prisiljen pluti ?ez sedem morij kot kapitanov sluga ali pa bi ga na krov sprejel kakšen kitolovec, da bi skupaj iskala ogromni, mastni plen.
Toda sanje mu je vedno prekinilo kruljenje po želodcu in misel na ve?erjo je bila edino, kar ga je obsedalo pri povratku proti domu.
Enega tistih krasnih spomladanskih dni, ko zrak diši kot sveže prezra?ena posteljnina, se je mlademu Jonathanu morje zazdelo tako ?udovito, da je mislil le še na to, kako bo spravil kosilo in ribiško opremo na svojo malo barko in odrinil od obale. Medtem ko je jadral z vetrom v krmo, ni opzil temnih oblakov, ki so se zbirali na obzorju.
Jonathan je šele pred kratkim za?el z jadranjemi izven pristaniš?a, vendar si je že pridobil precejšnjo samozavest. Zato se ni oziral na vse mo?nejši veter, dokler ni bilo prepozno.
Šele ko se je nevihta razdivjala,se je za?el boriti z jadrom in vrvmi.. Valovi so ga premetavali kot orehovo lupino in zaman se je trudil obvladati barko. Na koncu je omahnil na dno ?olna in se oklenil njegovih stranic v upanju, da ga bo to rešilo pred utopitvijo. Dan in no? sta se zedinila v strašnem vrtincu.
1
Ko je neurje kon?no ponehalo, je bila njegova barka ruševina z raztrganim jadri in povsem nagnjena na desno stran. Morje se je umirilo, toda ostala je gosta megla, ki je ovila barko in mu zastrla ves razgled. Minili so že dnevi in Jonathan je porabil vso vodo. Le še ostanki jader so bili vlažni in z njim si je hladil žejne ustnice.Tedaj pa se megla kono?no dvignila in v daljavi je Jonathan zagledal obrise nekoga otoka. Ko ga je tok zanesel bližje, je lahko ob?udoval neznane peš?ene plaže in strme gri?e, porasle z bujnim zelenjem.
Valovi so barko nasedili na peš?eno plitvino in Jonathan je na vso mo? zaplaval proti obali. Hitro je našel rde?kaste sadeže mangovca, zrele banane in drugo okusno tropsko sadje, ki je v obilju raslo v vlažnem ozra?ju pragozda. Brž ko si je malo opomogel od lakote, je za?util strašno osamljenost, hkrati pa tudi olajšanje, da je ostal živ. Pravzaprav je bil še najbolj razburjen, ker je tako nepri?akovano padel v tako pustolovš?ino. Nemudoma se je odpravil proti proti gozdu, da bi zvedel z kaj ve? o tem ?udnem, neznanem otoku.

2. IZZIVALCI NEREDA

                Jonathan se je že nekaj ur spotikal skozi gosto zelenje na proti gri?em, ko je nenadoma zaslišal krik. Zastal je in prisluhnil, da bi ugotovil, odkod prihaja. Spet je zaslišal obupne klice na pomo?. Zagnal se je v njihov smeri po strmem pobo?ju, se med prepletenim vejevjem plezalkami nekako prebil na planoin se pognal po stezi, ki se je pohavila pred njim.Že za prvim ovinkom pa se je zaletel v ogromenga silaka, ki ga je odrinil, da je odletel v grmovje kot kak mušica. Od tam je ves omamljen gledal, kako sta dva druga moška pretepala, zmerjala in vlekla stran žensko, ki je vpila na pomo?. Še preden je prišel k sebi, so že izginili. Ker ženske sam ne bi mogel rešiti, je Jonathan stekel po stezi, da bi poiskal pomo?.
Ko je pritekel do neke jase, je opazil skupino ljudi, ki so s palicami tolkli po velikem drevesu. Jonathan se jim je približal in je zagrabil za roko ?loveka, ki jih je, po vsemu sode?, nadziral. “Prosim vas, gospod, pomagajte. Dva nasilneža sta odpeljala neko žensko,” je zasopel.
"Ne skrbi", je osorno odvrnil nadzornik. "To žensko so enostavno prijeli, ker je ogrožala delo vseh teh ljudi. Zato pozabi na vse skupaj in nadaljuj svojo pot. Vidiš da imamo delo!"
"Res?", se je vedno zadihan za?udil Jonathan. "Kdo bi si mislil da je ta ženska, no…. kriminalec." In ?e že je kriminalec, zakaj je tako obupano klicala na pomo?!? "Oprostite, gospod, toda kakšen zlo?in je zakrivila?",ni hotel odnehati
                                                                                                                                                   2
             "A spet ti?" je jezno zamrmral nadornik.
"Povedali ste, da je ogrožala delo teh delavcev", ga je spomnil Jonathan.
Nadzornik je v vztrajnega de?ka uprl dolg pogled in z o?itnim besom odgovoril. " Kakor sam vidiš, mi s temi palicami podiramo drevesa. V?asih mora tudi po sto ljudi delati no? in dan, da bi v manj kot v mesecu dni podrli vsaj enega”. Umolknil je in pažljivo otresel prah z rokava svojega lepo sešitega suknji?a.
"Danes zjutraj pa je ta ženska prišla na delo s palico, na katero je nataknila kos kovine. S tem je vse spravila ob živce, saj je posekala drevo v eni uri in to ?isto sama! Si predstavljaš! Takšno ogrožanje tradicionalnega na?ina dela je treba nujno prepre?iti. Zato jo peljejo v mestni zapor zaradi oviranja dela."
Jonathan je debelo pogledal, osupnil je nad dejstvom, da bo nekdo kaznovan zaradi takšne iznajdbe. Tam, odkoder je prišel, so namere? za podiranje dreves vsi uporablja sekire. Tako je, konec koncev tudi sam prišel do lesa za svojo barko. "Toda, njen na?in dela bo ljudem omogo?il, da bodo sekal drevesa ne glede na starost in mo?. Ali ne bo to pospešilo in pocenilo obdelave lesa za izdelave razli?nih uporabnih predmetov!?"
"Kako ti kaj takega sploh pride na misel", se je razjezil možakar. "Tako plemenito delo ni za šibke ljudi, ki se kar na lepem ne?esa domislijo".
"Toda, gospod", je ponižno dejal Jonathan, da ga ne bi zopet užalili, "ti drvarji so veš?i in pametni ljudje. Lahko bi si prihranili na ?asu in ga uporabili za izdelavo omar, miz ali celo hiše!” "?lovek dela, da si za polnil ?as in zagotovi službo, ne pa zaradi novih izdelkov" je s prete?im glasom odvrnil nadzornik. "Ti pa govoriš, kot da bi iskal nevše?nosti."
"Ne, ne gospod, nobenih nevše?nosti no?em, gospod. Verjetno imate prav. Sedaj pa moram iti." In Jonathan je jadrno odkorakal nazaj po poti, premišljujo? o neprijetnem ob?utku, ki ga je dobil ob prvem sre?anju s prebivalci tega otoka.

3. SVE?E IN PLAŠ?I

Steza je postajala vse širša in pragozd se je kon?al na bregu reke, preko katere je vodil ozek most.. Na drugi strani je bilo videti hiše in Jonathan se je spomnil, da mora nekoga povprašati, kje sploh je.

3
Ko je prišel preko mosti?ka, je zagledal mlado žensko, ki je z listom papirja v roki stala ob mizi, prekriti z majhnimi priponkami. "Lepo prosim!" je moledovala in zrla vanj s svetlimi o?mi, medtem ko je skušala zatakniti priponoko za oguljeni žep Jonathanove srajce. "Ali bi bili tako ljubeznivi in podpisali tole peticijo, prosim?"
"Bojim se, da sem zašel", je zajecljal Jonathan."Ali bi mi, prosim, pokazali pot do mesta?"
Mladenka ga je ošinila z nezaupljivim pogledom, v prašujo? se, ali je to le eden od de?kov iz vasi na obali, ki je preprosto zašel ali pa gre za enega tistih nezaželenih tujcev.
"Lahko bi na hitro podpisali mojo peticijo" je rekla. "S tem bi koristili mnogim ljudem."
"No, ?e vam to res toliko pomeni", je Jonathan skomignil z rameni in vzel v roke njen peresnik. Za?util je namre? usmiljenje, do dekleta, ki je bila za tako prijeten, son?en dan nekam toplo oble?ena. “ "Zakaj je ta peticija?"
Prekrižala je roke kod pevka, ki bo zdaj zapela svoj solo. "To je peticija za zaš?ito dela in industrije. Saj podpirate delo in industrijo, kaj ne?", ga je rote?e vprašala.
"Seveda" je urno odvrnil Jonathan, ki se je spomnil, kaj se je pripetilo tisti ženski, ki jo je videl v gozdu. V nobenem primeru ni hotel delovati nezainteresirano za delo teh ljudi. "Toda, kako lahko peticija pomaga?", je vprašal, vpisujo? na list svoje ime.
Državni svet po navadi š?iti doma?e proizvajalce in industrijo pred izdelki, ki se uvažajo na naš otok. Svetniki so mi obljubili, da bodo storili vse, kar je v njihovi mo?i, da bi prepre?ili uvoz blaga, ki ogroža mojo proizvodnjo, ?e mi le uspe zabrati dovolj podpisov."
"Kaj pa vi izdelujete?", je vprašal Jonathan.
"Zastopam izdelovalce sve? in plaš?ev. S to peticijo zahtevamo prepoved sonca!" je ponosno odgovorila mlada ženska.
"Sonca?" je zajecljal Jonathan. "Ampak, kako je mogo?e prepovedati sonce?"
Ženska je pogledala Jonathana in dejala, kot da bi se branila: "Vem, da se zdi tak ukrep pregrob, toda, ali ne opažate... koliko škode naredi sonce voskarjem in kroja?em. Prav gotovo strinjate, da je sonce zelo poceni izvor svetlobe in toplote. No, tega ne bomo ve? trpeli!"
"Toda son?na svetloba in toplota sta brezpla?ni," se je upiral Jonathan. Žensko je njegova pripomba o?itno užalila in skoraj jokaje je odvrnila: "Saj v tem je ravnoproblem, ali ne razumete?"V zela je v roke koš?ek papirja in za?ela ?e?kati po njem. "Po mojih izra?unih možnost uvoza blaga po nizkih cenah zmanjšuje možnosti zaposlitve in znižuje pla?e za okrog 50 odstotkov... seveda v proizvodnji, ki jo jaz zastopam.
Visoki davki na okna ali še bolje, njihova popolna prepoved bi krepko izboljšali našo položaj."
Jonathan je peticija skoraj padla iz rok. "?e bodo ljudje pla?evali voskarjem in kroja?em za svetlobo in toploto, po tem jim bo ostalo manj denarja za ostale re?i... za meso, pija?o ali kruh."
"Jaz ne zastopam mesarjev, pivovarnarjev in pekov!", mu je odbrusila in hitro vzela peticijo, še preden je Jonathanu uspelo pre?rtati svoje ime. "Dozdeva se mi, da ste bolj zanimate za potrošniške ugodnosti kot pa za zaš?ito in varnost naše proizvodnje ter dobre poslovne naložbe. Pa na svidenje," se obrnila na petah in odkorakala, Jonathan pa je ostal sam ob mostu.
"Da bi prepovedali sonce?" je pomislil. "Kakšna norost! Upam, da bom sre?al koga, ki bo bolj razsoden.”

4. ŽIVILSKA POLICIJA

Blatna steza se je postopno razširila v tlakovano vaško pot. Namesto gozda so se levo in desno širila polja zrele pšenice in veliki sadovnjaki. Pogled na to bogatstvo je v Jonathanu prebudil še hujši ob?utek lakote in pomislil je, da bi si moral izprositi nekaj za pod zob. Ustavil se je pred prvo hišo. Na stopniš?u je zagledal žensko s tremi otro?i?ki, ki so objeti jokali.
"Oprostite, gospa" jo je Jonathan blago ogovoril, "v kakšni stiski ste?"
Dvignila je pogled in v solzah zatarnala: "Moj mož... Oh, moj mož... Saj sem vedela, da se bo to zgodilo. Odvedla ga je živilska policija."
"Zares mi je žal!” je dejal Jonathan in enega od otrok nežno pogladil po laseh. "Zakaj pa so ga prijeli?"
Ženska je stisnila ustnice, bore? se s solzami: "Njegov zlo?in je v tem... Preve? hrane je prideloval!"
Jonathanovo presene?enje je bilo o?itno. Ta otok je bil za res nenavaden. "Zlo?in je, ?e se pridela preve? hrane?" je vprašal. Ženska je poskusila pojasniti: "Policija za živila je lansko leto dolo?ila, koliko hrane lahko pridelamo in prodamo. Trdijo, da prevelik pridelek znižuje cene na trgu. Nizke cene škodujejo drugim poljedelcem". Ugriznila se je v jezik, toda ni se mogla premagati: "Moj mož je bil boljši poljedelec kot vsi ostali skupaj."
Jonathan je za hrbtom nenadoma zaslišal krohot. Visok in debel ?lovek se je bahavo bližal po hišni stezi. "Ha, ha, ha! Jat trdim, da je boljši poljedelec tisti, ki ima zemljo.

Kaj ne, gospa!?" je dejal, pomenljivo pogledal tri otro?i?ke in široko zamahnil z roko: "Sedaj pa zberite svoje cunje in se poberite od tod."
Možak je pobral igra?o, ki je ležala na stopnicah in jo podal Jonathanu. "Mali, ženski bo gotovo potrebna tvoja pomo?. Pojdite, to je sedaj moja hiša!"
Ženska je vstala, iz o?i so ji sevali bliski: "Moj mož je bil boljši poljedelec, kot boš ti kdajkoli.”
"O tem bi se dalo razpravljati," se je možak neotesano zarežal. "No, vsekakor je odli?no prideloval koruzo in je?men. Bil je finan?ni genij za dolo?anje tega, kaj sejati, da bi bili kupci zadovoljni in da bi imel najboljšo ceno na tržiš?u. Kakšen ?lovek! Le na to je pozabil, da setev in cene dolo?a Svet guvernerjev. Enostavno ni razumel pomljedelske politike.”
"Parazit!" je zavpila ženska."Vedno si narobe na?rtoval, kar v tri dni si metal draga gnojiva in semena in kar si pridelal, ni kupoval nih?e. Sadil si po mo?virju in na ledinah ter vse izgubil. A ti ni bilo dovolj. Ko si vse pokvaril, si prepri?al Svet guvernerjev, da je odkupil tvojo gnilobo."
Jonathan se je namrš?il in zamišljeno rekel: "Torej res nima nobenega smisla, da si dober kmetovalec?"
"Pri nas se ne spla?a biti predober," je odvrnila ženska. "Moj mož se ni hotel, kot ta ogabnež, prilizovati ?lanom Sveta, ampak je skušal pošteno pridelovati in prodajati živila. Ni hotel izpolnjevati kvot, ki jih vsako leto dolo?a živilska policija."
Odrivaje žensko in otroke je kmet zamrmral: "Nih?e se ne more dolgo bosti s Policijo za živila. Tvoj mož ni bil niti prvi niti zadnji, ki je to poskusil. Zame je vsekakor dobro, da se taki bedaki ukvarjajo s poljedelstvom. Sedaj pa zginite z moje zemlje!"
Z Jonathanovo pomo?jo so ženska in otroci po?asi zapustili svoj negdanji dom. Na ovinku so se obrnil, da bi si še zadnji? ogledali urejeno hišo in hlev. "In kaj bo sedaj z vami?" je vprašal Jonathan.
Ženska je vzdihnila: "Ker je mož v zaporu in smo brez sredstev, res ne vem, kako bo s hrano, katere cene rastejo iz dneva v dan. Odvisna bom od pomo?i prijateljev in sorodnikov. ?e ne bi imela njih, bi morala prositi za pomo? Svet guvernerjev, ti pa komaj ?akajo na to. Pojdimo, otroci.”
Potem je zamrmrala: "Svet obljublja, da bo poskrbel za tiste, ki postanejo revni... revni pa postanejo zaradi njih. Njihova mo? sloni na revš?ini in obljubah. Za svojo velikodušnost pa izkoriš?ajo delo drugih ljudi. "Jonathan se je prijel za trebuh. Ob?util je bolj slabost kot lakoto.

5. ZGODBA O RIBAH

Po dobrem kilometru hoje so prišli do nekih sorodnikov in Jonathan se je poslovil od ženske in otrok. Zahaljevali so se mu in ga vabili, naj ostane prinjih, vendar se je odlo?il, da bo nadaljeval pot.
?ez nekaj ?asa je prišel do obale majhnega jezera, kjer je sre?al ribi?a, ki je ?istil ribe. "Kakšen je ulov?" je vprašal ljubeznivo.
Starec ga je komaj pogledal."Nikakršen. Samo ta drobiž!” je dejal skoraj jezno in nadaljeval s ?iš?enjem bednega plena.
Ker je Jonathan doma veliko ribaril, je strokovnjaško vprašal: "In kaj ste uporabili za vabo?"
“Z mojo vabo ni ni? narobe,” je zamišljeno odgovoril starec in se vrnilk svojem delu. "Ujel sem tisto najboljše, kar je ostalo v jezeru.”
Jonathan, ki je bil bistre pameti, si je domislil, da bo izvedel ve?, ?e bo tiho. Po nekaj minutah ga je stari ribi? povabil, naj prisede k ognju in skupaj sta pojedla tistih nekaj ribic in kos kruha. ?eprav je bilo Jonathanu malce nerodno, da je star?ku pospravil polovico že tako skromne ve?erje, je hlastno jedel. Ko sta pove?erjala, je mol?e ?akal, da bo starec za?el s pripovedanjem.
"Neko? so tukaj lovili res velike ribe", je dejal starec žalostno, "toda polovili so vse in so ostale so le te male".
"Ampak majhne ribe zrastejo, mar ne!?, je vprašal Jonathan, opazujo? bujno vodno rastlinje, ki bi lahko nudilo zametje mnogim ribam.”
"Ne, ?e jih prej polovijo. Toda to ni vse. Ljudje me?ejo odpadke v jezero. Ali vidiš tisto debelo mastno plast na drugi strani?"
Jonathan je zbegano pogledal: "Zakaj pa lovijo vaše ribe in me?ejo odpadtke v vaše jezero?"
"Ah, ne", je odkimal ribi?, "To jezero ni moje, jezero je last vseh... kakor gozdovi, ali potoki."
"Torej, so te ribe tudi moja last?" je vprašal Jonathan ki je ob?util manjšo krivdo zaradi tega, ker je pojedel nekaj, kar si ni zaslužil.
"Ni ?isto tako," je odvrnil starec. "Kar je last vseh, pravzaprav ne pripada nikomur…. vsaj dokler riba ne zagrabi za moj trnek. Potem je moja."
"Ne razumem", je Jonathan zmedeno mrmral sebi v brado: "Ribe so last vseh in torej ne pripadajo niomur, dokler ne zagrabijo za vaš trnek. Potem so vaše. Pa kaj skrbite za njih, da bi lahko zrasle?”

"Seveda ne", je poporogljivo posmrknil starec. "Zakaj bi jaz skrbel za ribo, ki jo lahko ulovi vsak ki se mu zaho?e. ?e nekdo drug lovi ribe in me?e odpatke v jezero, propade ves moj trud!"
Hrepene?e se je zazrl v vodo. "Oh, ?e bi bilo jezero samo moje. Skrbel bi, da bi imele ribe dovolj hrane in lovili bi ijh na?rtno. Skrbel bi za jezero, kot mizar iz sosednje doline skrbi za svojo posestv delavnico. Vzgajal bi najodpornejše in najkvalitetnejše ribe in prepri?an bodi, da bi ujel vsakega krivolovca, vsakega, ki bi metal smeti v jezero. Skrbel bi..."
“Kdo pa sedaj skrbi za jezero?”ga je prekinil Jonathan.
Ribi?ev obraz je na lepem okamenel: "Jezero je pod upravo Sveta guvernerjev, ki jih volijo na štiri leta. Guvernerji dolo?ajo predstavnike, ki skrbijo za ribištvo, pla?ujejo – in to dobro, pa jih iz mojih davkov. In ti naj bi skrbeli za ribe in prepre?evali onesnaženjeo jezera. Smešno, toda ravno tisti, ki se prilizujejo Svetu guvernerjev, narede na jezeru najve? škode.”
Jonathan je malo premislil in vprašal: "Kako pa skrbijo za jezero?"
"Saj sam vidiš" je zagodrnjal starec. "Poglej samo moj ulov. Vse kaže, da se ribe manjšajo prav toliko, kolikor rastejo pla?e inšpektorjem za ribolov."

6. KADAR HIŠA NI DOM

Naslednjega jutra se Jonathan poslovil od ribi?a in nadaljeval svojo pot. Kon?no je zagledal malo ve?je mesto z desetinami lesenih kolib, nad katere so se dvigale ve?je zgradbe. Mesto se je širilo proti dolini.
Ko je prišel do prvih hiš, je zagledal skupino ljudi, ki so zavzeto rušili eno izmed njih. Ob strani je stala neka ženska in opazovala po?etje.
Ko se ji je približal, je opazil, da je zaradi tega truš?a zelo razburjena. "Veliko dela imajo”, je kot mimogrede pripomnil Jonathan. “Hiša ni videti stara. Kdo je lastnik in zakaj jo rušijo?”
"No, to je dobro vprašanje?" je dejala ženska besno. "Mislila sem, da je hiša moja, sedaj pa vem, da ni."
"Menda veste, ali je vaša ali ni, se je za?udil Jonathan.”
Ženska se je žalostno zazrla v oblak prahu, ki ga je dvignil porušeni zid. "To ni tako enostavno. Lastništvo predvideva tudi nadzor, tu pa nih?e ni?esar ne nadzira.Vse je pod kontrolo oblasti, torej je ona lastnik hiše, ki sem joj zgradila jaz." Odtrgala je listek s stebra, ki je še stal pred hišo. "Oblast mi narekuje, kaj naj gradim, kako naj gradim, kdaj lahko gradim, kako lahko hišo uporabljam in kdaj jo moram zrušiti. Ali je to podobno nadzoru nad lastnim imetjem?” je besno vprašala.
"No," je poskusil Jonathan z neumnim izrazom na obrazu, "ali ne bi morali vi stanovati v njej in sami odlo?ati, kaj boste v njen po?eli?"
"Samo dokler redno pla?ujem davek na posest. ?e ne morem pla?ati, me oblast vrže ven, še preden utegneš izgovoriti - naslednji! "Od besa ji je obraz zalila rde?ica. "Zadnje ?ase se to pogosto dogaja, ker rastejo davki hitreje od pla?."
"Ali to pomeni, da niste pla?ali davka in vam ti ljudje zaradi te ga rušijo hišo?" je vprašal de?ek. "Seveda sem pla?ala ta prekleti davek!" je skoraj zavpila. "Toda to jim ni bilo dovolj. Svet mi je sporo?il, da se moj gradbeni na?rt ne ujema z njihovim... osrednjim vladnim na?rtom. Za hišo so mi denarno nadomestilo, ki so ga seveda dolo?lil sami, sedaj pa jo bodo porušili, ker bo tu stal park. V središ?u parka pa bodo postavili lep, velik spomenik enemu vodilnih svetnikov."
"Vsaj denar so vam dali,” je dejal Jonathan in po krajšem premisleku vprašal: "Pa ste zadovoljni s pla?ailom?"
Ženska ga je grdo pogledala: "?e bi bila zadovoljna ne bi pripeljali policije s seboj. Samo tako so bili gotovi, da bom ponujeno sprejela. V primeru, da bi mi pla?ali pošteno, pa bi razliko poravnali pri mojih so sedih. Kaj ti denar Svetu nikoli ne gre iz žepa."
Jonathan je prikimal in zmedeno vprašal: " In kaj je pravzaprav vladin na?rt?"
"Vladin na?rt", je posmehljivo odvrnila ženska, "dolo?a vsak, ki ima politi?en vpliv. ?e bi se jaz celo življenje gnala za politi?no mo?jo, bi lahko tudi sama vsakemu vsiljevala svoje na?rte. In potem bi seveda hiše zaplenjala, ne pa jih gradila."
"Ampak vsekakor je potreben nov na?rt za ureditev mesta", je dejal Jonathan pri?akujo? potrditev. Poizskušal je najti logi?no razlago za nesre?o ki se ji je pripetila.
"In ali ni vredna zaupanja vlada, ki take na?rte predlaga?"
Ženska je z roko zamahnila proti mestu: "Pojdi in se sam prepri?aj. Otok Korup je preplavljen z velikimi projekti vlade in vsi so na?rtovani. Slabši od njih so pa le tisti, ki so že dokon?ani.. Požrli so mnogo ve? denarja, kot je obljubil Svet, narejeni so pa tako slabo, da nih?e ne bi vložil denarja v kaj takega. Zato jih tisti, ki so na oblasti, financirajo z denarjem, pridobljenim iz davkov, pogodbe za izvajanje del pa sklepajo s prijatelji, ki jim potem pomagajo, da so ponovno izvoljeni v Svet."

Razburjeno je uprla prst v Jonathana: "Gradbeniki bi morali najprej dokazati svoje sposobnosti, šele potem lahko za?nejo z delom na nekem projektu. Kot bi bila neumnost opravi?ilo za vsak nov na?rt. Ali je treba ljudem pametne na?rte sploh potrebno vsiljevati!? Ne zaupaj tistim, ki uporabljajo silo!"

7. DVA ŽIVALSKA VRTA

Jonathan je nadaljeval svojo pot, misli pa so se mu mudile pri nenavadnih zakonih, s katerimi se je spre?al na otoku Korupu: "Ljudstvo v nobenem primeru ne bo volilo oblasti ali trpelo zakonov, ki mu ne morejo prinesti blaginje", je modroval. Vse okoli njega je zelenlo, zrak je bil prijetno topel. Jonathan je užival v sprehodu.
Ni opazil, kako in kdaj je prispel do nenavadnih železnih ograj na obeh straneh ceste. Na desni je za ograjo ugledal množico živali vseh vrst in velikosti, na drugi strani pa je za enako ograjo stalo na desetine ljudi. Vsi so bili oble?eni v enake progaste srajce in hla?e. Prizor, ki se je ponujal njegovim o?em, je bil skrajno nenavaden.
Pred vrati na levi strani ograje je Jonathan opazil ?uvaja v rjavi uniformi, ki se je sprehajal sem ter tja in se igral s palico. Odlo?il se je, da ga bo ogovoril.
"Lepo prosim, gospod", je olikano vprašal, "Ali bi mi lahko povedali, ?emu je tukaj postavljena tako visoka ograja?"
?uvaj, ki je mahal s palico v ritmu svojih korakov, je ponosno odgovril: "To je ograja našega živalskega vrta."
Jonathan je strmel v ?redo kosmatih živali z dolgimi repi, ki so skakale po stenah svoje kletke.
?uvaj, navajen na otroke, je takoj zagnal tvojo lajno: "Videli boste, da v našem živalskem vrtu imamo izredno zbirko živali. Tam,” je pokazal ?ez cesto," so zbrane živali iz celega sveta. Ograja jim omejuje gibanje, da jih obiskovalci lažje opazujejo.Pa tudi ne moremo jim dovoliti, da bi se svobodno sprehajale okoli in še koga poškodovale."
"Ah!", je op?udujo?e vzkliknil Jonathan, "verjetno vas je stalo celo bogastvo, da ste našli vse te živali, jih uvozili, zdaj pa še skrbite zanje." ?uvaj se je rahlo nasmehnil in odkimal: "Vsi v mestu, razen mene, pla?ujejo davek na živalski vrt."
"Vsi!?" je vprašal Jonathan.
"No, so tudi takšni, ki bi se radi izognili svojim obveznostim. Nekateri pravijo, da ni v njihovem interesu da bi vlagali v živalski vrt. Drugi zopet trdio, da je treba živali preu?evati izklju?no v njihovem naravnem okolju".
?uvaj se je obrnil proti ograji za se boj in s palico potegnil po težkih, železnih vratih: "Tiste, ki no?ejo pla?evati davka na živalski vrt, potem strpamo za te rešetke. Tako jih lahko v miru preu?ujemo, saj ne morejo svobodno hoditi okoli in s svojo trdovratnostjo delati škode naši družbi."
Jonathan je v nejeverit zmajeval z glavo. Vprašal se je, ali bi bil sam pripravljen pla?evati za dva takšna živalska vrta in njihovega ?uvaja in roke so se mu oklenile rešetk, koje opazoval ponosne obraze za pornikov.Potem se je obrnil in se preiskujo?e zazrl v napihnjeni obraz ?uvaja, ki je marširal sem ter tja pred ograjo in pri tem mahal s palico.Ko je odhajal, se je še enkrat ozrl in se vprašal, ali so tisti za ograjo resni?no ve?ja nevarnost za družbo kot pa tisti pred njo.

8. TISKANJE DENARJA

Hrvatski-u pripremi
Albanski-u pripremi
Makedonski-u pripremi