1. AVANTURITE NA XONATAN GALIBL

Nekoga{ odamna, vo edno gra~e pokraj moreto, dodeka se u{te ju`na Kalifornija ne be{e pretrupana so kabrioleti na filmskite zvezdi, `ivee{e edno dete koe se vika{e Xonatan Galibl. Za nego sekoj bi ka`al deka e obi~no mom~e, osven negovite roditeli, koi mislea deka toj e mnogu umen i posebno atletski graden, od glavata, so rusa razbu{avena kosa, pa se do ogromnite stapala. Vredno rabote{e vo voskarsakata rabotilnica, vo glavnata ulica na grat~eto koe be{e mati~no pristani{te na edna ribarska flota. Lu|eto tuka bea poprili~no vredni, ima{e dobri i lo{i luge, ednostavno ka`ano - prose~ni.

Obi~no, koga ne be{e zafaten so doma{ni raboti i so raznesuvawe na pora~kite od semejniot du}an, Xonatan edre{e so svojot skrpen ~un, vo potraga za avanturi nadvor od tesniot kanal i male~koto pristani{te. Kako i na mnogute drugi mom~iwa, po petnasette godini pro`iveani vo isto mesto, i na Xonatan `ivotot mu se stori malku zdodeven, a lu|eto okolu nego bez inicijativi. Me~tae{e da vidi nekoj neobi~en brod ili nekoja golema riba, za vreme na svoite kratkotrajni plovidbi nadvor od pristani{niot kanal. Bi mo`el da naleta na nekoj gusarski brod ili da bide prisilen, so gusarite da plovi preku sedum moriwa, kako sluga na kapetanot, ili, nekoj od kitolovcite da go primi na svojot brod, pa so niv da krstosuva vo potraga po nekoja mrsna lovina.

Me|utoa, naj~esto, tie plovidbi se zavr{uvaa koga vo stomakot }e po~ustvuva{e glad, ili koga grloto }e mu se isu{e{e od `ed, i koga ve~erata mu stanuva{e edinstvena misla.

I taka, vo eden od onie ubavi proletni denovi, koga vozduhot mirisa kako ison~ana postelina, na mladiot Xonatan moreto mu se stori tolku ubavo {to vo glavata mu be{e samo edna misla, kako da go spakuva ru~ekot i ribarskata oprema i so svojot mal ~un da zaplovi niz krajbre`jeto. So vetrec vo krmata, Xonatan ne gi zabele`a temnite olujni oblaci {to se nadvisnuvaa na horizontot.

Xonatan neodamna po~na da edri nadvor od pristani{teto, no stanuva{e se posamouveren. Otprvin toj ne vode{e smetka za veterot {to stanuva{e se posilen, dodeka ne be{e premnogu docna.

Nabrgu, so celata svoja silina, na nego se nadvisna nevreme i toj io~na da se bori so edroto i so ja`iwata. Branovite go frlaa ~unot, natamu-navamu, kako lupe{ka od orev. Site nastojuvawa na Xonatan da upravuva so ~unot ostanaa bez uspeh. Najposle, toj padna na dnoto od ~unot, cvrsto dr`ej}i se za rabot, nadevaj}i se deka toa }e go spasi od prevrtuvawe. Denot i no}ta se stopija vo u`asen vior.

Koga burata kone~no se smiri, ~unot be{e uni{ten, so iskinati edra i sosema nalegnat na desnata strana. Moreto be{e mirno, no, gusta magla go pokriva{e ~unot, i od nea ni{to ne se gleda{e. Bidej}i nosen od moreto so denovi, toj ja potro{i seta voda. Mo`e{e da gi natopuva usnite samo so vodata cggo ostana na iskinatite edra. Maglata se krena i Xonatan zabele`a nekoi nejasni konturi na ostrov. Koga strujata go dobli`i do ostrovot toj zabele`a nekoi zeleni povr{ini, koi se zabele`uvaa na peso~nite pla`i, i na edpa strmnina pokriena so bujna vegetacija.

Brapovite go isfrlija na eden peso~en nanos. Otkako go napu{ti ~unot, Xonatan so seta sila zapliva kon bregot. Tuka najde i po~na lakomo da golta rozikavi guavi, zreli banani i drugo vkusno ovo{je, {to na peso~niot breg, vo vla`nata klima na xunglata, go ima{e vo izobilie. Koga malku ja povrati snagata, Xonatan se po~ustvuva o~ajno osamen, no sepak zadovolen {to ostana `iv. Vozbuden od nenadejnoto vovlekuvawe vo ovaa avantura, vedna{ trgna niz krajbre`jeto za da doznae pe{to pove}e za ovoj ~uden i nepoznat ostrov.

2. PREDIZVIKUVA^I NA NEREDI

Podolgo vreme Xonatan ode{e kon nagorninata zad pla`ata, niz gusti rastenija. Nenadejno slu{na piskot na nekoja `ena, nekade od strmninata pred nego. Zastana i ja navedna glavata za da slu{ne podobro i da opredeli od kade doa|a toj piskot. Povtorno go slu{na straotniot povik za pomo{. Probivaj}i se niz mre`ata od granki i polzavci, se jaze{e po ridot od kade {to dopira{e piskotnicata. Nabrgu se izvle~e od xunglata i potr~a niz krivulestata pateka. [totuku zajde zad krivinata, naleta na eden ogromen i silen ~ovek koj go turna vo grmu{kite kako mu{i~ka. Zamelu{en, ja podigna glavata i zdogleda dvajca ma`i kako vle~at edna `ena, udiraj}i ja i vreskaj}i po nea. Dodeka Xonatan go povrati zdivot, lu|eto is~eznaa. Ubeden deka sam ne mo`e da ja oslobodi `enata, toj potr~a niz patekata da pobara pomo{. Otkako se najde na ~istina, zabele`a grupa lu|e, kako, sobrani okolu edno golemo steblo, udiraat po nego so stapovi. Xonatan go grabna za raka ~ovekot za koj pomisli deka e nadzornik. "Ve molam, gospodine, pomognete!", re~e Xonatan, odvaj zemaj}i zdiv. "Tamu, dolu, dvajca ma`i so sila vle~kaa edna `ena".

"Ne gri`i se", re~e grubo nadzornikot. "Taa `ena ednostavno e uapsena zatoa {to na site, {to rabotat tuka im ja zagrozuva rabotata. Zatoa zaboravi ja i odi si po svojot pat. Imame rabota".

“Navistina” - re~e Xonatan, se u{te zadi{en. "Jas..., ova.., i ne pretpostavuvav deka taa `ena e kriminalec". No, ne otstapuva{e. Ako taa `ena e kriminalec, zo{to toga{ tolku o~ajni~ki bara{e pomo{? " Prostete gospodine, no, kakov zlo~in ovaa `ena izvr{i?"

"Ama pak ti! " - promrmori ~ovekot luto.

"Rekovte deka na site rabotnici tuka im ja zagrozila rabotata", re~e Xonatan.

Gledaj}i go so bes upornoto mom~e, nadzornikot zapo~na luto:

"Kako {to gleda{, so ovie stapovi nie gi urivame steblata za grade`en

materijal. Nekoga{ na stotina lu|e im e potrebno da rabotat denono}no, za da mo`at, za pomalku od eden mesec da urnat pogolemo steblo". ^ovekot zamol~a i vnimatelno ja istrese pepelta od svoeto ubavo so{ieno palto.

"Utrovo, dojde `enata na rabota, so par~e metal, nabien na eden kraj od stapot i go urna drvoto za pomalku od eden ~as, i toa sama! Poradi toa, site rabotpici zbesnaa. Takvata zakana na na{iot tradicioialen na~in na rabotewe mora da se sopre. Zatoa, sega ja nosat vo gradskiot zatvor. "

Otkako go slu{na toa, Conatai gi okokori o~ite, zaprepasten od toa deka nekoj mo`e da bide kaznet poradi takov izum. Tamu, od kade {to e toj, site koristat sekiri za se~ewe drvja. I toj taka dojde do materijal za izgradba na svojot ~un. "Ta, nejziniot pronajdok im ovozmo`uva na lu|eto da gi se~at steblata, bez ogled na svojata vozrast i sila. Zarem toa nema da go zabrza i da go poevtini proizvodstvoto na na drvo za izrabotka na razni predmeti? "

"Kako misli{?" vikna ~ovekot luto. "Kako mo`e{ da poddr`uva{ takva ideja? Vaka skapocena rabota ne e za slabi lu|e koi tuku taka }e smislat ne{to". "No, gospodine ", re~e Xonatan, trudej}i se da ne go navredi, "ovie se~a~i na drvo se ve{ti i umni lu|e. Tie bi mo`ele da go za{tedat vremeto i da go ispolzuvaat za izrabotka na nekoi proizvodi od drvo. Bi mo`ele da izrabotuvaat ormari, masi, pa i ku}i." "Celta na rabotata e da se ispolni vremeto i ~ovekot da ima sigurna rabota, a ne da dobiva nekoi novi proizvodi", re~e ~ovekot, so zakanuva~ki izraz na liceto. "Zboruva{, kako da bara{ nevolja".

"Ne, ne gospodine, ne baram nevolja, vie verojatno ste vo pravo. Jas moram da si odam". I, itaj}i, Xonatan pojde po patot po koj dojde, ~uvstvuvaj}i se mo{ne neprijatno, po prvata sredba so tuka{nite lu|e.

3. SVE]I I KAPUTI

Probivaj}i se niz gustata {uma, patekata stanuva{e se po{iroka. Xonatan vide deka xunglata se zavr{uva na bregot na nekoja reka, koja be{e premostena so tesen premin. Na drugata strana se gledaa nekoi ku}i i toj pomisli deka bi mo`el nekogo da pra{a kade se nao|a. Otkako go pomina mostot, se sretna so edna `ena koja vo rakata dr`e{e par~e hartija, stoej}i pokraj masata. "Ve molam gospodine," re~e `enata, poglednuvaj}i go so svetlite o~i i pru`aj}i gi racete za da go zaka~i bexot pa iskinatiot xep od ko{ulata na Xonatan. " Sakate li, ve molam, da ja potpi{ete mojata peticija?"

"Mislam deka sum se zagubil", promrmori Xonatan, "dali bi mo`ele da mi go poka`ete patot koj }e me odvede do gradot? "

@enata somnitelno i so ~udewe go pogledna, pra{uvaj}i se, dali mom~evo e od seloto kraj bregot, koe ednostavno zaskitalo, ili mo`ebi, e nepo`elen stranec.

"Bi mo`ele da ja potpi{ete mojata peticija", re~e `enata, "bidej}i }e im koristi na lu|eto."

"Pa, ako toa vi e tolku va`no...", Xonatan gi krena ramenicite, go zede nejzinoto penkalo i ja potpi{a peticijata. Se so`ali na nea, bidej}i denot be{e prijaten i son~ev, a taa be{e zavitkana vo te{ka obleka. "Za {to e ovaa peticija?"

@enata gi prekrsti racete, kako peja~ka koja se gotvi da zapee, i re~e: "Ova e peticija za za{tita na zdelkite i industrijata. Vie gi poddr`uvate zdelkite i industrijata, zarem ne?" pra{a `enata, so molba vo glasot.

"Se razbira" - brgu odgovori Xonatan, a vo glavata mu se mota{e ona {to й se slu~i na `enata {to ja sretna na patot. Ne saka{e da bide nezainteresirai za rabotata na tie lu|e. "No, kako mo`e ova da pomogne?" - pra{a, dodeka go zapi{uva{e svoeto ime.

"Dr`avniot sovet obi~no gi {titi doma{nite proizvoditeli i industrijata od proizvodite {to se uvezuvaat na na{iot ostrov. ^lenovite na Sovetot mi vetija deka, ako soberam dovolno potpisi, }e storat se, vo svoite mo`nosti, da se zabrani uvozot na proizvodite {to go zagrozuvaat moeto proizvodstvo."

"A {to proizveduvate Vie?", ja pra{a Xonatan.

"Jas sum zastapnik na proizvoditelite na sve}i i kaputi. So ovaa peticija barame da se zabrani sonceto!' - gordelivo mu odgovori mladata `ena.

"Sonceto?" promrmori Xonatan. "Ova..., kako da se zabrani sonceto?"

@enata go pogleda Xonatan i re~e, kako da se brani: "Znam deka toa izgleda besmisleno, no, zarem ne uviduvate... kolkava {teta sonceto im pravi na voskarite i na kroja~ite. Sigurna sum deka se soglasuvate deka sonceto e mo{ne evtin izvor na svetlina i toplina. E, toa pove}e nema da go trpime."

"No, son~evata svetlina i toplina se besplatni", й se sprotivstavi Xonatan. Izgleda deka `enata be{e navredena od negovata zabele{ka, pa, so ta`en glas, mu odgovori: "Vo toa e problemot, zarem ne razbirate?", i otkako zede par~e hartija, se obide ne{to da mu napi{e. "Spored moite presmetki, mo`nosta da se nabavi uvozna stoka, po niska cena, gi namaluva potencijalnite mo`nosti za vrabotuvaqe, a gi namaluva i platite za okolu 50 procenti... mislam, vo proizvodstvoto {to go zastapuvam. Visoki danoci za prozorcite ili, u{te podobro, isklu~itelna zabrana, bi mo`ele sosema da ja podobrat na{ata sostojba."

Xonatan ja spu{ti peticijata. "No, ako lu|eto moraat da im pla}aat na voskarite i kroja~ite za svetlina i toplipa, }e im ostanat malku pari za drugite raboti, kako {to e mesoto, pijalacite ili lebot. "

"Jas ne gi zastapuvam kasapite, pivarite i pekarite", mu odgovori luto `enata i pred nosot mu ja grabna peticijata, pred da uspee da go precrta svoeto ime."Gledam deka pove}e ste zainteresirani za nekoja potro{uva~ka privilegija, otkolku za na{eto proizvotstvo i dobrite investicii. Dogledawe." Se svrte na peticite i odmar{ira, ostavaj}i go Conatan kraj mostot.

"Da se zabrani sonceto?!", pomisli."Kakva budalesta ideja!" Xonatan se ponadeva deka }e sretae i porazbrani lu|e.

4. POLICIJA ZA HRANA

Kallivata pateka se {ire{e, pretvaraj}i se postepeno vo selski pat pokrien so ~akal. Namesto xungla, od dvete strani na patot, se pru`aa poliwa so zrela p~enica i bogati ovo{tarnici. Gletkata na bogat rod, go zgolemi ~uvstvoto na glad kaj Conatan, pa toj pomisli deka bi mo`el od nekogo da pobara hrana. Zatoa zastana pred prvata selska ku}a. Na tremot zdogleda `ena i tri drobni deca.

"Prostete gospo|o", й se obrna Xonatan blago, "kakva nevolja Ve sna{la?"

@enata go krena pogledot i, niz solzi, odgovori: "Ma`ot mi, ma`ot mi... Znaev deka toa eden den }e se slu~i. Policijata za hrana go uapsi".

"Navistina gospo|o mi e `al {to go slu{nav toa", re~e Xonatan, miluvaj}i ne`no po glava edno od nejzinite deca. "No, zo{to go uapsi policijata za hrana?"

@enata gi stisna usnite, borej}i se da gi zapre solzite. "Negoviot zlo~in e toa {to proizveduva{e mnogu hrana.! "

Xonatan ostana vxa{en. Ostrovot navistina e nekoe ~udno mesto. "Zarem zlo~in e da se proizveduva mnogu hrana?" pra{a toj. @enata se obide da mu objasni: "Minatata godina, policijata za hrana opredeli kolku hrana smee da se proizveduva i da se prodava. Velat deka prekumernoto proizvodstvo na hrana gi namaluva cenite na pazarot, a niskite ceni im nanesuvaat {teti na drugite zemjodelci. " Ja kasna ustata, no sepak й izleta "Ma`ot mi be{e podobar zemjodelec od site drugi zaedno. "

Odedna{, zad grbot na Xonatan, se slu{na gromoglasno smeewe. Eden visok i debel ~ovek, drsko i nadueno se dobli`uva{e do selskata ku}a. "Ha, ha! Jas tvrdam deka podobar zemjodelec e toj {to ima zemja. Taka li e, gospo|o?" i so podbiv gi pogledna trite deca, mavtaj}i, pritoa, so racete. "A sega, sobirajte gi partalite i begajte odovde."

^ovekot ja grabna kuklata {to le`e{e na skalite i mu ja stavi pa Xopatan v race. "Male~ok, siguren sum deka }e й bide potrebna pomo{. Odetete si, ova sega e moja ku}a. "

@enata stana, a o~ite besno i svetea: "Mojot ma` be{e podobar farmer otkolku {to mo`e{ ti bilo koga da bide{. "

"Za toa bi mo`elo da se rasprava," kikotej}i se re~e ~ovekot. "Sekako, toj odli~no proizveduva{e p~enka i ja~men. Be{e finansiski genie vo izborot na posevite so koi gi zadovoluva{e mu{teriite, kako i za toa da postigne najvisoka cena na pazarot. Kakov ~ovek! Me|utoa, edno zaboravi: cenite i posevite gi opredeluva Sovetot na guvernerite. Toj ednostavno ne ja razbira{e politikata na zemjodelieto. ''

"Ti, parazitu nieden", izvika `enata. "Sekoga{ pogre{no procenuva{e i zaludno go ar~e{e skapoto |ubrivo i semeto. Nikoj ne gi kupuva{e tvoite proizvodi, bilo {to da sade{e. See{e po mo~urliva po~va i po ledini i gube{e se. I toa ne ti be{e dosta. I, koga najposle vo se pogre{i, go ubedi Sovetot na guvernerite da ti go otkupi toj tvoj gnie`. "

Xonatan se namr{ti i zamislepo re~e: Zna~i navistina e bespolezno da se bide dobar zemjodelec!

Tuka ne vredi da se bide dobar, odgovori `enata. Mojot ma`, za razlika od ovoj ligu{, ne saka{e da im laska na ~lenovite na Sovetot. Toj se obide ~esno da raboti i da gi prodava svoite proizvodi. Odbi da gi ispolnuva kvotite {to gi opredeli policijata za hrana."

Turkaj}i gi `enata i decata od tremot, ~ovekot promrmori: "Nikoj od selanite ne mo`e da й se sprotivstavi pa policijata za hrana. Tvojot ma` ne e ni prv ni posleden koj se obidel toa da go stori. Sigurno deka za mene e dobro {to i takvi budali se zemjodelci. A sega, begaj od mojata zemja! "

Xonatan й pomogna na `enata okolu decata i okolu baga`ot, a potoa se oddale~ija od nivnata ku}a i od {talata. "[to }e bide sega so vas?", pra{a Xonatan. @enata vozdivna. "Ete, ma`ot mi e vo zatvor i ostanav bez sredstva za `ivot. Cenata na hranata denovive postojano raste i jas ne znam kako }e izlezam na kraj. ]e zavisam od pomo{ta na moite prijateli i rodninite. Da ne se tie, }e morav da go molam Sovetot pa guvernerite za pomo{, a tie toa odvaj go ~ekaat. Ajde moi de~iwa."

@enata, o~ajna, promrmori: "Sovetot vetuva deka }e se gri`i za onie {to }e padnat vo beda... bedata {to tie samite ja sozdavaat. Nivnata mo}nost se zasnova na beda i na vetuvawa. Za svojata velikodu{nost go koristat trudot na drugite lu|e. "

Conatan se fati za stomakot, ~uvstvuvaj}i pove}e ma~nina otkolku glad.

5. PRIKAZNA ZA RIBATA

Otkako pominaa u{te edna milja, Xonatan ja ostavi `enata so decata vo ku}ata na nejzinite rodnini. Tie mu se zablagodarija i go pokanija da ostane kaj niv, no Xonatan re{i da go prodol`i patot.

Nabrgu pristigna do bregot na edno ezerce, kade zate~e eden ribar koj {to ~iste{e nekolku rip~iwa {to gi ulovil vo ezeroto. "Kakov e ulovot?" zapra{a Xonatan u~tivo.

Starecot, i ne krevaj}i go pogledot, odgovori pomalku naluteno:

"Nikakov. Ovie sitpi rip~iwa se se {to uloviv sabajlevo." I prodol`i so ~isteweto na svojot siroma{en ulov.

Bidej}i Xonatan doma dolgo vreme pominuva{e vo ribarewe, sega stru~no go zapra{a starecot: "[to koristevte kako mamka?"

Starecot zamisleno gleda{e vo Xonatan. Potoa re~e: "Nema gre{ka vo mojot na~in na ribarewe, sinko." I prodol`i da raboti. "Go uloviv najdobroto {to ostana vo ova ezero." Xonatan be{e umno mom~e i pomisli dska pove}e }e doznae od starecot ako mol~i. Po pekolku minuti, stariot ribar mu dade znak da mu se dobli`i i da sedne do nego i do ognot {to ~ade{e, za da ja podelat ribata i par~eto leb, {to go ima{e starecot. Xonatan lakomo go golta{e svojot del, iako se ~uvstvuva{e vinoven {to na starecot mu ja izede polovinata od, i onaka, skromnata ve~sra. Otkako zavr{ija, Conatan zamol~e, sosema siguren deka starecot }e ja zapo~ne svojata prikazna.

"Nekoga{ ovde se love{e krupna riba.", re~e stariot ribar ta`po. "No, sega seta riba e ulovena i ostana samo sitnata."

"Ama, neli sitnata riba }e porasne", re~e Xonatan, gledaj}i ja so~nata treva {to raste{e vo plitkata voda pokraj bregot, i kade mnogu ribi bi na{le zasolni{te.

Lu|eto {to sakaat tuka da lovat, ja fa}aat duri i sitnata riba. Ama ne e samo toa, lu|eto frlaat i mnogu otpadoci vo ezeroto. Pogledajte go onoj debel plast {to pliva pa drugata strana. "

Xonatan gleda{e zbuneto. "Zo{to drugite ja lovat Va{ata riba i frlaat otpadoci vo Va{eto ezero?

"O ie, ova ne e moe ezero", re~e ribarot. "toa im pripa|a ia site, kako {umata i potocite. "

"Zna~i, ovie ribi im pripa|aat pa site, pa duri i mene?", pra{a Xonatan, ~uvstvuvaj}i se pomalku vinoven za toa {to so starecot ja podeli nezarabotenata ve~era.

"Ne ba{ sosema", odgovori starecot. "Ona {to mu pripa|a na sekogo, vsu{nost ne mu pripa|a nikomu... se dodeka ribata ne ja zagrize mojata jadica. Toga{ e moja."

" Ne razbiram", se namr{ti Xonatan zbuneto i zboruvaj}i si vo bradata toj povtori: "Ribata pripa|a sekomu, {to zna~i ne mu pripa|a nikomu dodeka ne ja zagrize Va{ata jadica, i toga{, taa Vi pripa|a Vam.

No, Vie ~inite li ne{to, se gri`ite li za nea, i pomagate li da porasne?".

"Sekako ne", podbivno {mrkna starecot, "zo{to ba{ jas da se gri`am za ribata {to sekoj mo`e da ja ulovi i, koga }e posaka, da mo`e da frla otpadoci vo ezeroto. Ako nekoj drug ja lovi ribata i frla otpadoci , toga{ propa|a siot moj trud.

Gledaj}i nata`eno vo ezeroto, starecot dodade: "Mi padna na um, kako bi bilo dobro ezerovo da e moe. Toga{ jas bi se gri`el ribata da bide dobro nahraneta i odgleduvana. Bi se gri`el za ezeroto kako {to sto~arot od sosednata dolina se gri`i za svojot imot. Bi odgleduval najotporna i najkruppa riba, i bidete sigurni deka nikako ne bi mi se provlekle ribokradcite i onie koi go zagaduvaat ezeroto. Bi se pogri`il da...

Xonatan go prekina starecot i go pra{a: "Koj se gri`i sega za ezeroto?"

Liceto na ribarot se skameni. "So ezeroto upravuva Sovetot pa guvernerite. Toj se izbira sekoja ~etvrta godina i gi opredeluva pretstavnicite koi upravuvaat so ribnoto stopanstvo, a dobro se plateni od mojot danok. Od niv se o~ekuva da vodat smetka za ribata i za toa da ne se frlaat otpadoci vo ezeroto. Sme{no e {to site onie {to im se dodvoruvaat na guvernerite, doa|aat vo ribolov i frlaat otpadoci vo ezeroto, kako im e volja."

Otkako malku razmisli, Xopatan zapra{a: "Pa, kako se gri`at za

ezeroto? "

"I samiot gleda{," promrmore starecot. "Pogledni go ovoj mal ulov. Izgleda deka ribite se smaluvaat onolku, kolku se zgolemuvaat platite na direktorite na stopapstvata."

6. KOGA KU]ATA NE E DOM

Utredenta, Xonatan se pozdravi so ribarot i si go prodol`i patot. Najposle zdogleda eden malku pogolem grad, so desetina drveni ku}i i so eden broj pogolemi zgradi. Gradot se {ire{e dlaboko vo dolinata.

Koga dojde do prvite ku}i, zate~e edna grupa lu|e koi, mavtaj}i so seta sila so sekiri i ~ekani, urivaa edna ku}a. Malku podaleku stoe{e edna `ena i gleda{e {to se slu~uva.

Koga й se dobli`i, zabele`a deka `enata e mo{ne vozbudena poradi taa zaglu{uva~ka vreva. "Izgleda deka ima mnogu rabota", zabele`a Xonatan, kako patem, "ku}ava ne izgleda miogu stara, koj e sopstveink i zo{to ja turkaat?"

"Pra{aweto navistina Vi e na mesto," vozvrati `enata besno. "Mislev deka ku}ata e moja, no, sega znam deka ne e."

"Belkim znaete dali e va{a ili ne?"

Ogor~ena, `enata zjae{e vo oblakot od prav {to se podigna otkako urnaa eden yid. "Toa ne e ba{ taka ednostavno. Sopstvenost podrazbira i kontrola na ne{to, a tuka nikoj ni{to ne kontrolira. Se se nao|a pod kontrola na vlastite, spored toa, tie ja poseduvaat i ku}ata {to jas sum ja soyidala." Potoa ja zede hartijata postavena na stolbot {to se u{te stoe{e pred ku}ata. "Vlastite mi opredeluvaat {to mo`am da gradam, kako i koga mo`am da gradam, kako da ja koristam zgradata i koga moram da ja urnam. Dali Ve potsetuva toa na nekoj vid kontrola na sopstvenosta?", so neskriena gor~ina go pra{a taa.

"Pa", se obide Xonatan, so glupav izraz na liceto, "zarem ne bi trebalo Vie da `iveete vo nea i sami da odlu~uvate kako }e ja koristite?"

"Samo dodeka redovno go pla}ame danokot na sopstvenost. Koga ne uspevam da platam, vlastite me isfrluvaat pred da mo`am da ka`am eden zbor." @enata; seta crvena od bes, prodol`i: "Vo posledno vreme toa ~esto se slu~uva, bidej}i danokot pobrgu raste otkolku platite."

"Dali toa zna~i deka ne ste go platile danokot?", zapra{a mom~eto, "pa ovie lu|e zatoa Vi ja turkaat ku}ata?"

"Se razbira deka sum go platila toj proklet danok", svika `enata. "no, toa ne im be{e dovolno. Ovoj pat Sovetot mi soop{ti deka mojot plan na gradba ne se sovpa|a so nivniot... glaven plan na vladata. Za ku}ata mi dadoa nadomestok vo pari, onolku, kolku {to tie smetaa deka vredi, a sega }e ja urnat za tuka da napravat park. Vo centarot na parkot }e bide postaven eden ubav golem spomenik, na eden od vode~kite sovetnici. "

"Barem Vi ja isplatija ku}ata,” re~e Xonatan, pa, otkako razmisli malku, prodol`i: "Dali ste zadovolni so toa kolku Vi platija?"

@enata go pogledna popreku. "Da bev zadovolna, nema{e da dovedat policija, za da bidat sigurni deka }e prifatam. Duri i da mi dadea dovolno, razlikata bi je naplatile od moite sosedi. Inaku, koj bi im go padomsstil toa?! Parite nikoga{ ne izleguvaat od xebot na Sovetot."

Xonatan kimna so glavata i zbuneto zapra{a: "[to pretstavuva vladiniot plan?"

"Toj plan go opredeluva sekoj koj ima politi~ka mo}", odgovori `enata so gnev. "Da mo`ev cel `ivot da tr~am po politi~kata mo}nost, }e mo`ev sekomu da mu gi nametnuvam svoite planovi. Toga{ }e mo`ev da odzemam ku}i, namesto da gi gradam."

"No, sekako e potreben plan za da se dotera gradov", re~e Xonatan, o~ekuvaj}i odobruvawe. Se obiduva{e da najde logi~no objasnenie za nevoljata {to ja snajde `enata.

"Zarem ne treba da й uka`eme doverba na vladata koja predlaga

takov plan?"

@enata poka`a so raka vo pravec na gradot. "Odi i uveri se samiot. Ostrovot Koroda e preplavep so nevideni proekti od vladata... i site tie se planirani, a od planiranite polo{i se samo dovr{enite proekti. Proektite bea plateni mnogu pove}e otkolku {to veti Sovetot. A tie proekti taka neve{to se izraboteni, {to ni jas ni ti, ne bi dale nitu para za edna takva rabota. Zatoa, vladata gi ispla}a so parite od danokot, a dogovorite gi sklu~uva so prijateli koi podocna im pomagaat da bidat pzbrani vo Sovetot. "

Poka`uvaj}i so prstot vo Xonatan taa prodol`i: “Grade`nicite bi trebalo da gi poka`at svoite sposobnosti pred da se prifatat za nekoj sloboden proekt. Gluposta kako da e opravdanie za sekoj nivni plan. Zarem mudroto planirawe treba so sila da im se nametnuva na lu|eto? Tie {to se potpiraat na silata, ne ja zaslu`uvaat Va{ata doverba."

7. PREMESTENI OD SVOJATA PRIRODNA SREDINA

Xonatan go prodol`i svojot pat razmisluvaj}i za zaado~nite zakoni, so koi se zapozna na ostrovot Koroda. "Sekako deka narodot nema da izbira vlada ili da podnesuva zakoni koi ne mo`at da mu ovozmo`at blagosostojba"., si vele{e toj. Okolu nego se be{e zeleno, a vozduhot be{e tolku prijaten i topol, {to Xonatan, odej}i kon gradot, u`iva{e vo pro{etkata.

Nitu ne zabele`a deka se najde na patot na koj od obete strani se izdiga{e neobi~na `elezna ograda. Od desnata strana, zad ogradata, zdogleda ~udni `ivotni od razni golemini i formi. Od drugata strana, zad ogradata, stoeja desetina lu|e i `eni, oble~eni vo zebresti ko{uli i pantaloni. Gletkata na ovie dve grupi koi stoeja edni sproti drugite, be{e mo{ne ~udna.

Xopatan go zdogleda ~uvarot, vo kafeava uniforma, koj mafta{e so kus drven stap i se {eta{e gore-dolu pred vlezot od levata strana. Xonatan odlu~i da mu prijde.

"Ve molam", pra{a toj, "mo`ete li da mi ka`ete, zo{to slu`i ovaa visoka ograda?"

Se u{te mavtaj}i so stapot, vo ritmot na svoite ~ekori, ~uvarot gordo odgovori: "Toa e ograda od na{ata zoolo{ka gradina".

"O", re~e Xonatan, zagledan vo surijata `ivotni so golemi opa{ki, {to skokaa po yidovite na kafezite.

Stra`arot, naviknat da vodi grupi od ovde{nite deca, go zapo~na, po koj znae koj pat povtoreniot govor: "]e vidite deka vo na{ava zoolo{ka gradina imame izvonreden izbor na `ivotni. Od onaa strana, pak, gi ~uvame `ivotnite, sobrani od site strani na svetot. Ogradata gi dr`i sobrani na edno mesto, za narodot da mo`e da gi gleda. Ne smeeme da gi pu{time da skitaat naokolu za da ne povredat nekogo".

"Sigurno ve ~ine{e mnogu za da gi najdete site ovie `ivotni, da gi uvezete, a potoa, i da se gri`ite za niv", re~e Xonatan. ^uvarot, odmavnuvaj}i so glavata, se nasmevna i re~e: "Site vo gradot, osven mene, pla}aat danok za zoolo{kata gradina."

"Site?" pra{a Xonatan.

"Pa, nekoi se obiduvaat da gi izbegnat svoite obvrski. Nekoi gra|ani, {to ne sakaat da platat, velat deka nemaat nikakvi interesi da gi vlo`uvaat svoite pari vo zolo{kata gradina. Drugite odbivaat bidej}i smetaat deka `ivotnits treba da se izu~uvaat isklu~ivo vo svoeto prirodno `iveali{te.”

Stra`arot se svrte kon ogradata {to se nao|a{e zad nego, provlekuvaj}i go stapot po te{kata `elezna porta. Gra|anite koi odbivaat da platat danok za zoolo{kata gradina, gi smestuvame tuka, zad re{etki. Toga{ e mo`no takvite lu|e da se prou~uvaat, bidej}i im e onevozmo`eno da skitaat naokolu i da mu nanesuvaat {teti na op{testvoto so svojata urnuva~ka tvrdoglavost. "

Xonatan za~uden, vrte{e so glavata. Sporeduvaj}i gi dvete grupi zad re{etkite, i samiot se pra{a dali i bi pla}al za odr`uvawe na dvete strani na zoolo{kata gradina. So racete ja stiska{e `eleznata pra~ka dodeka razmisluva{e za gordite lica na zato~enicite. Se svrte kon ~uvarot i ispituva~ki go posmatra{e negovoto nadueno lice, a ~uvarot, vrtej}i so stapot, postojano ode{e tamu-vamu, pred portata.

Xonatan go prodol`i svojot pat, no, se svrte u{te edna{ da ja pogledne ogradata, pra{uvaj}i se, koi lu|e se pogolema opasnost za op{testvoto, onie zad ogradata ili ovie od ovaa strana.

8. PE^ATEWE NA PARI

Pred Xonatan se uka`aa gradskite yidini, so cela niza te{ki, {iroko otvoreni, drveni porti. Nekoi lu|e bea ka~eni na kowi, nekoi nosea kutii i drug baga`, nekoi vozea koli so razni formi i golemina, i site, pominuvaj}i niz portite vleguvaa vo gradot. Xonatan se ispravi, go istrese pravot od svojata partaliva ko{ula i, zaedno so drugite, vleze vo gradot.

[totuku pomina niz portata, slu{na stra{na vreva od nekoja ma{ina. {to doa|a{e od vtoriot kat na edna golema ku}a, so crveni tuli. Brzoto, ritmi~no ~ukawe, potsetuva{e na pe~atnica. "Bi mo`el da pobaram nekoj lokalen vesnik", pomisli Xonatan. "Bi pro~ital se za ostrovot Koroda i negovite `iteli. Mo`ebi bi nau~il kako da se vratam doma. "

Zamina zad agolot na zgradata za da go najde vlezot i naleta na eden ubavo oble~en par {to {eta{e raka pod raka. "Prostete", se izvinuva{e Xonatan, "mi se ~ini deka ne mo`am da go najdam vlezot na novinskata ku}a, dali }e sakate da mi go poka`ete..."

"Damata se nasmevna, a gospodinot go ispravi Xonatan. "Bi rekol deka ste zgre{ile, mlad gospodine, ova e dr`avna pe~ataica na pari, a ne novinska ku}a."

"O", vozdivna Xonatan razo~arano. "se nadevav deka tuka }e najdam nekoi podobri vesnici."

"Zo{to si taka razo~aran?" go zapara{a ~ovekot, "razveseli se malku. Ovoj zavod e pozna~aen i e izvor na mnogu pogolema sre}a, otkolku novinskata ku}a. Zarem ne e taka, mila?", й se obrna ~ovekot na damata, tapkaj}i ja po raka.

"Da, toa e vistina", vozvrati taa smeej}i se. "Pe~atat golemi koli~ini pari za da gi napravat lu|eto sre}ni.¹'

"Mo`ebi tuka bi na{ol re{enie kako da zaminam od ostrovot", pomisli Xonatan. "Mo`ebi na nekoj na~in bi mo`el da kupam brodski bilet. Odli~na ideja", se razveseli Xonatan i re~e glasno: "I jas bi sakal da bidam sre}en , ako mo`am da otpe~atam malku pari... "

"A, ne," go prekina ~ovekot, zakanuva~ki maftaj}i mu so prstot pred liceto. "Toa ne doa|a predvid, taka li e mila?"

"Se razbira", dodade `enata. "Tie {to pe~atat pari neovlasteno i bez dozvola od vladata, gi proglasuvaat za falsifikatori i gi frlaat v zatvor. Nie ne podnesuvame takvi neranimajkovci vo na{iot grad.

^ovekot silno ja zatrese glavata. "Koga falsifikatorite pe~atat pari i gi tro{at, ulicite se polnat so pari i se namaluva vrednosta na parite na site drugi. Sekoj {to ima za{tedeni pari ili utvrdena plata, nabrgu sfa}a deka parite mu se obezvredeni. "

"Mislam deka rekovte deka pe~ateweto na mnogu pari gi usre}uva lu|eto", re~e Xonatan, murtej}i se, ubeden deka ne{to tuka ne mu e jasno.

"Da, toa e vistina", odgovori `enata. "No, pod uslov da se izrabotuvaat vo dr`avnata pe~atnica", ja prekina ~ovekot i ne dozvoli taa da ja zavr{i mislata. Tie tolku dobro se poznavaa {to mo`ea zaemno da gi dovr{uvaat mislite, {to na Xonatan mu se stori mo{ne zabavno. "Ako parite se dr`avni, toga{ toa ne e falsifikat. "

"Toa se deficitarni finansii," prodol`i `enata, kako da izgovara nau~en tekst.

"I, ako toa se raboti slu`beno, toga{ tie {to pe~atat pari ne se kradci," dodade ~ovekot.

"Sekako ne se," go dopolni `enata. "Tie {to gi tro{at parits se ~lenovi na Sovetot na guvernerite. "

"Da" prifati ~ovskot, "I tie se mo{ne velikodu{ni. "Parite gi tro{at na proektite za lojalni lu|e, a tie pak se tolku dobri {to glasaat za niv. ''

Gledaj}i vo Xonatan, go zapra{aa vo eden glas: "Zarem Vie ne bi glasale za niv?"

Dodeka dvajcava go is~ekuvaa odgovorot, Xonatan malku razmisli.

"Edno pra{awe, se odlu~i toj, najposle: "{to se slu~uva so site plati i penzii? Ka`avte pred malku deka tie se obezvredeni koga se pe~atat mnogu pari. Dali toga{ site se sre}ni?"

Tie se zagledaa, a gospodinot odgovori: "Sekako deka se sre}ni so sovetnicite. Narodot e sre}en koga vladata tro{i mnogu pari na nego, i kogo go interesira od kade doa|aat parite?"

"Pa, kogo toga{ narodot go obvinuva {to platite i penziite mu se obezvredeni?, zapra{a Xonatan.

Sega `enata po~na da objasnuva: "Sovetnicite mo{ne sovesno gi istra`uvaat korenite na problemite na ostrovot. Tie konstatiraa deka lo{ata sre}a i lo{oto vreme se glavnite pri~ini."

"I", se ufrli ~ovekot, so zna~aen izraz na liceto, "ne zaboravajte gi doselenicite."

"Da, poseben problem se doselenicite", re~e `enata, kimaj}i so glavata. "Ostrovot ni go opsednuvaat neprijateli koi so visoki ceni go potkopuvaat na{eto stopanstvo. Vo sekoj slu~aj, }e ne uni{tat so visokata cena na kerozinot."

"Ili so niskite", dodade ~ovekot. "Postojano se obiduvaat da ni prodavaat hrana i obleka po katastrofalno niski ceni. No, Sovetot na guvernerite so niv strogo postapuva."

"Mu blagodarime na Gospoda {to imame mudar sovet, koj znae da razlikuva koi se vistinskite vrednosti za nas", re~e `enata nasmevnuvaj}i se zadovolno.

Gospodinot ja dopre {apkata, a `enata so {iroka nasmevka kimna so glavata i se oddale~ija od Xonatan.

9. MA[INA ZA SONI[TA

Xonatan se pro{eta do slednata ulica, razmisluva}i patem kako da se vrati doma. Mo`ebi nekade vo blizina postoi pristani{te kade mo`e da pobara rabota, na nekoj brod, {to pominuva tuka. Razmisluvaj}i taka, zdogleda eden suv ~ovek, oble~en vo dre~liv crven elek, so slamena {apka pa glavata. ^ovekot se ma~e{e da natovari edna ogromna ma{ina na kolata. Koga go vide, ~ovekot go povika Conatan:

"Ej, mom~e, }e ti dadam edna srebrepa pari~ka ako mi pomogpe{ ova da go patovarime. "

"Dobro", re~e Conatan, ne znaej}i {to drugo da odgovori. Vpro~em, ~ovekot deluva{e umno i, mo`ebi, }e mu pomogne so dobar sovet. Najposle, so golema maka, nekako im uspea da ja natovarat ma{inata. Bri{ej}i ja potta od ~eloto, Xonatan, celiot zadi{en, napravi ~ekor nanazad i go pogledna predmetot na svojot trud. Be{e golem, ~etvrtest, so ubavi {ari, izgravirani na sjajno `elezo, oboeno so dre~livi boi. Na vrvot stoe{e golem rog, tokmu onakov kako {to Xonatan ima{e videno doma na gramofoiot koj {to se naviva{e so ra~ka.

"Kolku se ubavi boite i {arite", re~e Xonatan. "Zo{to slu`i toj golem rog na vrvot?"

"Dobli`i se odnapred mom~e i pogledni sam." Xonatan se ka~i na kolata i go pro~ita natpisot napi{an so elegantni zlatni bukvi:

GOLI GOMPEROVA MA[INA ZA SONI[TA... se {to sonuva{ }e ti se ispolni! "

"Ma{ina za soni{ta?", povtori Xonatan, "sakate da ka`ete deka taa gi ispolnuva soni{tata? ''

"Se razbira, sekako" - re~e ~ovekot, otkako ja odvrti i poslednata zavrtka i ja simna plo~ata od zadnata strana na ma{inata. Pred niv ima{e sosema prazen prostor i ne{to {to potsetuva{e na mehanizam od gramofon, sli~en na nivniot {to go imaa doma. Ovoj nema{e ra~ka, no izgleda{e deka ima nekoja pru`ina so koja se razdvi`uva ma{inata, a od nea se slu{a{e nekakva ta`na muzika i vreva. "Eh", vozdivna Conatan, "vnatre ima samo eden star gramofon."

"A {to o~ekuva{e?" pra{a ~ovekot, "samovila, vol{ebnica?"

"Pa, ne znam, mislev deka ma{inata e malku poinakva. Vsu{nost, taa treba da bide ne{to posebno, za da mo`e na lu|eto da im gi ispolnuva soni{tata."

^ovekot go spakuva alatot i na Xonatan mu se vnese v lice. Itra nasmevka mu preleta preku suvoto lice, dodeka, ne trepkaj}i, gleda{e vo Xonatan. "Zboruvaj, mom~e, zboruvaj, potrebni se samo zborovi za da se ostvarat nekoi soni{ta. Problemot e vo toa {to nikoga{ ne se znae koga eden son }e se ostvari. "

Gledaj}i deka Xonatan ne go razbira, prodol`i: "Lu|eto sonuvaat, samo ne znaat kako da gi ostvarat soni{tata. Taka li e?" Xonatan kimna so glavata bez da prozbori nitu eden zbor.

"]e ufrli{ pari~ka, }e go svrti{ klu~ot, a ovoj star gramofon postojano }e emituva edna prijatna poraka. Porakata sekoga{ e ista i, sekoga{ ima mnogu fantasti koi so zadovolstvo ja slu{aat."

"Kakva e porakata?" – pra{a Xonatan.

"Ednostavna. Taa im sugerira na lu|eto da mislat na ona {to sakaat da im se ostvari." ^ovekot pogledna naokolu za da se uveri deka nikoj ne go slu{a. "A potoa, im objasni na sonuva~ite kako toa da go ostvarat. Moram da priznaam deka toa go pravi na mo{ne ubedliv na~in."

"Sakate da ka`ete deka taa gi hipnotizira? ", pra{a Xonatan sosema zbunet.

"O, ne, ne", se sprotivstavi ~ovekot. "Taa na lu|eto im zboruva deka se dobri i deka se {to posakale e ubavo, tolku ubavo, {to treba i da go pobaraat. "

"I toa e se?" pra{a Conatan so po~ituvawe.

"Toa e se."

Xonatan malku razmisluva{e, za, najposle, da pra{a: "[to najmnogu baraat tie sonuva~i?"

^ovekot ja zede pumpi~kata so maslo i zapo~na da gi podma~kuva trkalcata na mehanizmot. "Pa, najmnogu zavisi od toa kade }e ja postavam ma{inata. ^esto ja postavuvam pred fabrikite kako {to e ovaa." I ~ovekot so palecot poka`a na dvokatnicata {to stoe{e na drugata strana od ulicata i li~e{e na diva gradba. "Nekoga{ stojam i pred o{ptinata. Ovde{nive lu|e postojano se vo potraga za pari. Znae{, vi{okot na pari sekoga{ dobro doa|a. "

"Toa ve}e go slu{nav", re~e Xonatan pretpazlivo. "Dali uspevaat da gi dobijat?"

^ovekot se oddale~i od ma{inata i gi izbri{a racete so krpa. "Sekako deka nekoj gi dobiva", re~e toj poka`uvaj}i so prstite. "I toa mo{ne ednostavno. Fantazerite vr{ea pritisok na Sovetot na guvernerite, baraj}i od nego da donese zakon so koj fabrikite bi morale tri pati da im gi zgolemat platite na rabotnicite. Baraa i drugi privilegii od fabrikite."

"Kakvi privilegii?" pra{a Xonatan.

"Vo vrska so osiguruvaweto. Znae{, dobra rabota e ~ovek da e siguren. Zatoa, fantazerite baraa da se vovede zakon {to bi gi prisilil fabrikite, na rabotnicite da im pla}aat zdravstveno i socijalno osiguruvawe, pa duri i vo slu~aj na smrt."

"Pa, toa e prekrasno!", svika Conatan, svrtuvaj}i se da ja pogledne fabrikata. "Sigurno se mnogu sre}ni." Malku lu|e minuvaa niz ulicata. Zgradata deluva{e mra~no i bezbojno, so neosvetleni prozorci.

^ovekot go zavr{i podma~kuvaweto i povtorno gi stegna zavrtkite. Otkako gi izbri{a racete so krpa, be{e gotov da trgne. No Xonatan skokna od kolata i pak mu se obrna na ~ovekot: "Velite deka bile sre}ni i blagodarni. Ve nagradija li so ne{to, ve ~estija li so ve~era, so koja go proslavija uspehot?" "Ni zbor za toa", re~e ~ovekot, "Za malu sno{ti }e mi ja uni{tea ma{inata za soni{ta. Mavaa so kamewa, tuli i so se {to im se najde pri raka. Gleda{, v~era im ja zatvorija fabrikata i tie mislat deka ma{inata e vinovna za se. "

"A zo{to e zatvorena fabrikata?"

"Izgleda deka ne mo`ela da zaraboti tolku pari za da gi isplati rabotnicite."

"No", re~e Xonatan, "pa, toa zna~i deka soni{tata voop{to ne se ostvareni. Ako fabrikata e zatvorena, nikoj nema da primi plata, nikoj

nema da bide osiguren, nikoj ni{to ne dobiva. Vie ste obi~en la`go, gospodine Gompres. Rekovte deka ova e ma{ina za soni{ta..."

"E, zastani malku, mom~e. Vo sekoj slu~aj soni{tata nekomu mu se ostvarija. Jas rekov deka nikoga{ ne se znae komu }e mu se ostvarat. Se slu~uva, koga nekoja fabrika na Koroda }e se zatvori, da se ostvari sonot nekomu preku moreto. Se otvora nekoja fabrika nadvor od ovaa zemja, pa ostrovot Nik, na primer, samo na eden den edrewe odovde. Tamu ima mnogu novi zdelki i podobnosti. {to se odnesuva do mene, moe e samo da gi sobiram parite od ma{inata, bilo {to da se slu~i.

Xonatan mora{e dobro da razmisli. Zna~i postoe{e na~in da otplovi od ovoj ostrov. "Kade se nao|a ostrovot Nik?"

"Vedna{ zad horizontot."

"@itelite na toj ostrov imaat ista fabrika kako {to e ovaa, za obleka, Koga tro{ocite ovde rastat, nivnata fabrika dobiva pove}e pora~ki i pove}e rabota, a toa zna~i socijalno osiguruvawe, plati i podobar `ivot. "

Gospodin Gompers ja vrzuva{e ma{inata so remeni, so nasmevka re~e: "Ovde{nive sonuva~i sakaa da pe~alat... no ostanaa so kusi rakavi. Taka lu|eto od drugata strana go ostvaruvaat ona za {to lu|eto tuka me~taat."

^ovekot sedna vo ko~ijata i gi optegna remenite. Xonatan izvika:

"Kade odite sega?"

"Tamu kade {to mo`am dobro da pe~alam", re~e i si zamina.

10. KUPUVAWE NA MO]TA

Dodeka Xonatan stoe{e taka, ne znaej}i na koja strana da pojde, na nego naleta edna krupna i vesela `ena. Bez dvoumewe mu ja grabna desnata raka i po~na silno da ja trese. "Kako ste, kakov prekrasen den! ", mu se obrna taa so isprekinat glas, tresej}i mu ja i ponatamu rakata. Jas sum Ledi Bes Tvid, sovetnik, }e Vi bidam mnogu blagodarna ako so Va{iot glas pridonesete za mojot povtoren izbor."

"Navistina?", re~e Xonatan, ne znaej}i {to drugo da ka`e. @enata zboruva{e tolku brzo i taka naglasuvaj}i go sekoj zbor, {to Xonatan mora{e da se povle~e nanazad. Toj nikoga{ nema{e sretnato persona koja pove}e zborovi iska`ala vo eden mig.

"O, da", prodol`i `enata, ne obrnuvaj}i vnimanie na negoviot odgovor, "i spremna sum dobro da ti platam."

"Da mi platite za glasawe? Zapra{a Xonatap zbuneto, mr{tej}i go ~eloto.

"Se razbira deka ne mo`am da ti platam so pari, toa bi bilo nezakonito, duri i podmituvawe". @enata mu namigna lukavo i go bucna so laktot vo rebrata..."No mo`am da ti dadam ne{to isto taka vredno kako {to se parite... i mnogu povredno od tvojot pridones."

"Toa bi bilo dobro", odgovori Xonatan, i vide deka taa voop{to i ne go slu{a. "So {to se zanimava{? Mo`am da ti obezbedam pomo{ od vladata... zaemi, dozvoli, subvencii, osloboduvawe od danokot. Ako saka{, mo`am da ja uni{tam tvojata konkurencija, so zakoni, odredbi, inspekcii i pameti. Ne postoi podobra investicija vo svetot, otkolku dobro izbran politi~ar. Mo`ebi saka{ da ti se izgradi nov pat ili park vo tvoeto sosedstvo? Mo`ebi nekoja golema zgrada.

"Zastanete", svika Xonatan, obiduvaj}i se da ja zapre rekata zborovi. "kako mo`ete da mi dadete pove}e od ona {to sum vi dal jas? Zarem ste tolku bogati i {irokogradi?"

"Jas bogata? Bo`e, Gospode!" se zaprepasti Ledi Tvid. "Ne sum bogata, barem ne zasega, a {to se odnesuva do {irokogradosta, bi mo`elo da se ka`e. Vo sekoj slu~aj, nemam namera da ti platam od svojot xep. Jas raspolagam so dr`avni pari. Znae{... parite {to gi sobiram od danokot... so niv mo`am da bidam mnogu dare`liva... no samo sprema vistinskite lu|e."

Na Xonatan se u{te ne mu be{e jasno {to saka{e da ka`e taa. "No, ako go otkupi mojot pridones i mojot glas, zarem toa ne e podmituvawe?"

"@enata grubo se nasmea. "}e bidam otvorena so tebe, mili moj prijatelu. " Mu ja prefrli rakata preku ramoto i go stisna cvrsto do sebe, taka {to na Xopatan mu stana neprijatno. "Toa e mito, no toa e vrz osnova na zakonot koga politi~arot koristi tu|i pari, a ne svoi. Isto taka ne e dozvoleno koga parite se davaat za opredeleni politi~ki otstapuvawa, osven ako toa ne se nare~uva kako pridones za kampawa. Toga{ e se vo red. Ako ti e neprijatno da mi go dade{ li~no, mo`e{ da zamoli{ nekoj svoj prijatel, rodnina ili sorabotnik, da mi go dade vo tvoe ime. Dali razbira{ sega?"

Xonatan odmavna so glavata. "Se u{te ne gledam razlika. Mi se ~ini deka podmituvaweto na lu|eto za da glasaat ili da pravat razni otstapki, se u{te e potkupuvawe, bez ogled na toa za kogo se raboti i ~ii pari se vo pra{awe. Ne e va`no kako }e go nare~eme, ako stanuva zbor za ista rabota."

Ledi Tvid blago mu se nasmevna na Conatan, so `elba da go ubedi:

"Mil moj prijatele, mala prisposobenost nema da ti bide premnogu. Bi doteral daleku koga bi prifatil da й slu`i{ na vladata. Da gleda{e poinaku na rabotite, sigurna sum deka bi mo`ela da ti najdam rabota vo moeto ministerstvo, {tom povtorno }e me izberat. Ajde, mora da ima{ nekoja `elba."

Xonatan i natamu bara{e objasnenie. "[to imate Vie od toa {to parite od danokot se davaat vo fondot za kampawa, mo`ete li da gi zadr`ite tie pari?"

"Gleda{, eden del od niv mo`am da go iskoristam za svoite potrebi, no toj, glavno, mi obezbeduva priznanie i doverba, popularnost, po~ituvawe, mesto vo istorijata.... i pove}e glasovi", re~e Ledi Tvid. Glasovite pretstavuvaat mo}, a ni{to ne sakam tolku mnogu

otkolku da vlijaam vrz `ivotot, slobodata i imotot na site lu|e koi `iveat na ovoj ostrov. Dali mo`e{ da zamisli{ kolku lu|e mi doa|aat za golemi i mali uslugi? U{te dodeka bev male~ka, sonuvav, eden den da stanam va`na li~nost."

Na Xonatan mu be{e neprijatno vo nejzinata pregratka, pa, izvitkuvaj}i se, uspea da se izvle~e. Sepak, Ledi Tvid cvrsto go dr`e{s za rakata. "Vo sekoj slu~aj, toa e dobro i za Vas i za Va{ite prijateli. A zarem drugite ne se vozbuduvaat {to parite se tro{at za da se kupat glasovi, uslugi i mo}. "

"Sekako", odgovori taa. I stanuva{e se popesimpati~en. "Taka stanav lider na reformata. "

Najposle, koga Xonatan ja oslobodi rakata, Ledi Tvid ja krena svojata ogromna tupanica. "So godini rabotam na prednacrtite na zakonite, za da mo`am ne{to da dobijam od politikata. Postojano zboruvam deka sme vo golema kriza i mnogu glasovi osvoiv so vetuvawata deka }e sprovedam reforma." Zastana i nasmevnuvaj}i se vozdr`ano, prodol`i: "Na moja sre}a, }e mo`am da gi sprovedam svoite zakoni se dodeka vrednite otstapki mo`at da se prodavaat. "

Ledi Tvid povtorno se zagleda vo Xonatan, so svojot pronikliv pogled, posmatraj}i go negoviot beden izgled. "Nikoj nema da ti dade nitu para, barem zasega, ako nema{ da ponudi{ nekakva usluga. Toa e vo direkten odnos. Me|utoa, so tvojot naiven izgled i so vistinskata poddr{ka od moja strana, so nova obleka i ubava frizura., sigurna sum deka }e go dupliram voobi~aeniot broj na glasovi {to mu se davaat na eden po~etnik. Pobaraj me vo palatata na guvernerite i }e vidi{ {to }e mo`am da storam. "

Po ovaa zabele{ka Xonatan pove}e ne й be{e interesen na Ledi Tvid. Otkako zabele`a grupa rabotnici koi stoeja od drugata strana na ulicata, pred zatvorenata fabrika i izgledaa nekako izgubeni, taa se svrte i so cvrsti ~ekori otide kaj niv, vo potraga za novi `rtvi.

11. BERBERI OSUDENI NA SMRT

Vo drugata ulica Xonatan zdogleda policaec, koj sedej}i na kameniot rab od plo~nikot, ~ita{e vesnik. Be{e dosta nizok i ne be{e postar od Xonatan. Toj, bidej}i be{e vospitan da gi po~ituva pretstavnicite na zakonot, po~ustvuva izvesna hrabrost otkako ja zdogleda sinata uniforma, i mom~eto komu na pojasot mu vise{e revolver. Mo`ebi pozornikarot }e go upati do pristani{teto.

Zadlabo~en vo svojot vesnik, policaecot ne go ni zabele`a Xonatan. A toj, frli pogled preku ramoto na policaecot i na naslovanata stranica pro~ita senzacionalna vest: "Smrtna kazna za berberite von zakopot".

"Smrtna kazna za berberite?" izvika Xonatan iznenadeno.

Policaecot go pogledna.

"Prostete", re~e Xonatan, "Ne bi sakal da Vi dodevam, no ne mo`ev a da ne go zabele`am naslovot. Dali toa za kaznuvaweto na berberite e nekoja pe~atna gre{ka?"

"Da vidime." Policaecot po~na da ~ita: "Sovetot na guvernerite {totuku odlu~i, sekoj {to }e bide faten, bez dozvola da potstri`uva kosa, da bide kaznet so smrtna kazna. {to e tuka tolku neobi~no?"

"Zarem ne e toa prestrogo za eden tolku bezna~aen prekr{ok?"

"Pa, i ne e", odgovori policaecot. "Smrtnata kazna e posledna merka koja stoi nad site na{i zakoni ... duri i za najmal prekr{ok."

Xonatan gi okokori o~ite: "Zarem bi osudile nekogo na smrt samo zatoa {to potstri`uva bez dozvola?"

"Sekako deka }e go osudam", odgovori policaecot, udiraj}i po revolverot. "Iako toa retko se slu~uva."

"Zo{to?"

"Pa, sekoj prekr{ok se odmeruva spored raste~kata skala, a toa zna~i deka kaznata se zgolemuva dokolku nekoj pove}e se sprotivstavuva. Taka, na primer, ako nekoj saka da potstri`uva bez dozvola, }e bide prisilen da plati kazna, a ako odbie da plati kazna ili prodol`i da potstri`uva, toga{ takviot prestapnik }e bide uapsen."

"Megutoa", prodol`i so seriozen ton, ako se sprotivstavuvaat ia apseweto, toga{ takvite kriminalci strogo se kaznuvaat, spored raste~kata skala." Policaecot, so namurteio lice, re~e: "Najposle mo`at da bidat i strelani. Kolku pove}e se sprotivstavuvaat, im sleduva pote{ka kazna. "

Ovoj u`asen razgovor go rasta`i Xonatan. "Zna~i, kako posledna merka, zad sekoj zakoi stoi smrtna kazna?" - pra{a, i se u{te pe gubej}i nade`, dodade: "Vlastite verojatno opredeluvaat smrtna kazna samo za najbrutalni zlo~ini, kako {to se ubistva i oru`eni grabe`i?"

"Ne sekoga{", re~e policaecot, "so zakonite reguliran siot li~en i deloven `ivot. Stotici profesionalnй zdru`enija gi {titat svoite ~lenovi so dozvolite {to im gi davaat na stolarite, na medicinskiot personal, na vodoinstalaterite, smetkovoditelite, pravnicite i drugite."

"Kako toa se za{titieni tie so dozvoli?", pra{a Xonatan.

"Brojot na dozvolite i na kvalifikaciite e pod stroga kontrola. Taka se eliminira ne~esnata koikurencija, {to ja sozdavaat strancite so svoite novi idei i so poniskite ceni, koja bi gi zagrozila tradicionalnite izvori na sredstvata na na{ite najuva`eni profesionalci. "

"Dali so dozvolite se {titi op{testvoto?" zapra{a Xonatan.

"Taka velat", odgovori policaecot. "Zdru`enijata {to izdavaat dozvoli imaat monopol vo sekoja profesija, {to e blagodet za op{testvoto. Jas za toa vodam smetka. Od druga strana, mojot pretpostaven, na Akademijata, mi re~e deka morame da gi poddr`uvame zakonite protiv mopopolite, bidej}i konkurencijata e korisna za op{testvoto.

"Pa, koj e vo pravo?" pra{a Xonatan.

Policaecot gi krena ramenicite. "Ne sum povikan da go istra`uvam zakonot. Jas treba da se pridr`uvam kon zakonot, a ne da go izmisluvam. Sovetot ia Guvernerite ediostavno mi nalo`uva na kogo treba da go naso~am revolverot."

Zabele`uvaj}i deka Xonatan e po{ten, policaecot se obide da go ohrabri: "Nemojte toa da Ve zastra{uva. Za smrtnata kazna retko se zboruva, kako {to i retko se slu~uva. Malkumina se obiduvaat da se sprotivstavuvaat, bidej}i mnogu revnosno ja vospituvame mladinata da bide poslu{na."

"Dali nekoga{ ste go upotrebile svojot revolver?" - pra{a nervozno Xonatan, pritoa gledaj}i vo revolverot.

So izve`bani dvi`ewa policaecot go izvle~e revolverot od futrolata i pomina so rakata preku ~eli~nata cevka. "Samo edna{. Ovoj rsvolver i jas se zakolnavme deka }e gi {titime `ivotite i imotot na site lu|e od ovoj ostrov. Bi mo`elo da se ka`e deka i zaemno dobro se gri`ime."

"Koga go upotrebivte?", pra{a Xonatan.

"^udno e toa {to me pra{uvate", namurteno odgovori policaecot. "Eve, ve}e pomina edna godina otkako sum na ovaa dol`nost i nemav prilika da go upotrebam se do ova utro. Nekoja `ena se zbudalila i po~na da й se zakanuva na ekipata za urivawe. Veli deka }e ja vrati nazad svojata ku}a. Ha! Kolku e sebi~io toa."

Srceto na Xonatan po~na zabrzano da mu tupka. Da ne be{e toa `enata {to pred malku ja sretna?

Policaecot ne go zabele`a zagri`eniot izraz na liceto na Xonatan. "Mene me povikaa da ja nagovoram `enata da se prndade", prodol`i toj, "dokumentite bea v red, no ku}ata bs{e opredelena za urivawe, za na nejzino mesto da se podigne memorijalen park za Ledi Tvid,"

"I, {to se slu~i?", odvaj pro{epoti Xonatan.

"Se obidov da ja vrazumam. I ka`av deka bi mo`ela da pomine so nekoja pomala kazna ako mirno pojde so mene. Me|utoa, koga po~na da mi se zakanuva i da me goni od svojot imot, e, toga{ toa be{e jasen slu~aj na sprotivstavuvawe na apseweto."

12. KAVGI VO BIBLIOTEKATA

Pominuvaj}i preku gradskiot plo{tad, Xonatan naide na golema turkanica. ^ovek i `ena se trgaa za kosi i se kubea. Xonatan se dobli`i do niv za da vidi zo{to se tepaat.

Tokmu koga pristigna, policijata po~na da gi razdeluva, Xonatan dopre so lakotot eden od posmatra~ite i go pra{a: "Ka`ete mi, Ve molam, zo{to tolku se luti eden na drug?" Edna male~ka i slaba starica po~na da mu objasnuva: "Ovie dvajca kavgaxii so godiii se napa|aat okolu knigite vo javnata biblioteka. ^ovekot ima zabele{ka {to mnogute knigi se polni so bezvreden seks i nemoral i bara takvite knigi da se isfrlat i da se zapalat, a taa ~ovekot go narekuva -voobrazen puritanec"

"Dali toa zna~i deka `enata saka da gi ~ita tie kiigi?", pra{a Xonatan.

"Mo`ebi", dofrli eden drug, visok ~ovek koj dr`e{e dete za raka. "I taa ima zabele{ki na drugi raboti, no toa se odnesuva na drugi knigi i tvrdi deka vo mnogute drugi knigi vo bibliotekata ima mnogu pove}e seks i rasizam. Bara da se isfrlat tie knigi i, spored nejziniot spisok, da se kupat drugi knigi. "

Vo me|uvreme, policijata gi vrza dvajcata u~esnici vo tepa~kata i gi odvle~e niz ulicata. Xonatan kimna so glavata i vozdivna:

"Pretpostavuvam deka policijata gi uapsi poradi ovaa tepa~ka!"

"Ne, se nasmea `enata, "dvajcata se uapseni zatoa {to odbile da platat dapok za bibliotekata. Spored zakonot, sekoj mora da plati danok za site knigi, gi sakal niv ili ne."

"Zo{to policijata ne im dozvoluva da gi zadr`at svoite pari, taka {to da mo`at da otvaraat novi ili da gi pomagaat bibliotekite, po sopstven izbor? Toga{ bi go pla}ale samo ona {to go smetaat kako vredno", se obide Xonatan da gi ubedi.

"Vo toj slu~aj mojata }erka ne bi mo`ela da ja koristi bibliotekata", re~e ~ovekot, davaj}i mu na devoj~eto golemo crveno jabolko, koe {totuku go kupi od zarzavat~ijata.

"Zastani malku, drugar," se vme{a edna `ena, gledaj}i go strogo. "Zarem ne e isto tolku va`na hranata za nejzinata glavi~ka, kako onaa za nejzinoto stoma~e? Dali Va{ata }erka podobro }e se hrani ako politi~arite ni tovarat danok za besplatna hrana od dr`avnata zarzavat~ilnica?"

"Ne bidete sme{na", re~e ~ovekot. "Ima mnogu dobri zarzavat~ilnici. Zo{to vladata bi se me{ala vo toa?"

@enata zastana, razmisluvaj}i za minatite vremiwa. "Nekoga{, odamna, ima{e mnogu privatni biblioteki, i lu|eto mo`ea da stanat nivni ~lenovi po svoja volja, no moraa da pla}aat izvesna ~lenarina... nekolku dolari godi{no. Toga{ se najde nekoj da izjavi deka bibliotekite se od posebno zna~ewe i deka ne treba da se pla}aat. Taka vladata si obezbedi besplatno koristewe na bibliotekite, a privatnite bea isklu~eni od upotreba, zatvoreni."

"Besplatno? - re~e Xonatan zbuneto. "Mislam deka rekovte deka site moraat da pla}aat danok za bibliotekata? " "Taka e. No, obi~no se veli deka javnite slu`bi se besplatni, koga site se dol`ni da gi pla}aat. Toa e mnogu pocivilizirano", zavr{i `enata zajadlivo.

13. NE E BITNO

Kolku pove}e Xonatan se dobli`uva{e do gradot, ulicite stanuvaa se po`ivi. Nekoi ubavo oble~eni lu|e, zagri`eno brzaa po trotoarot. ^uvstvuvaj}i se izguben i se u{te za{emsten od sredbata so policaecot, Xonatan se pra{uva{e dali voop{to }e vtasa doma.

Taka, nezabele`itelno, vtasa do eden {irok del, za koj pretpostavuva{e deka e gradski plo{tad. Okolu celiot plo{tad se izdigaa zgradi, ne poniski od dva kata, pove}eto so ubavi kameni fasadi. Nedaleku se izdiga{e edna golema vpe~atliva zgrada, pred ~ij vlez se nao|aa mnogu lu|e i trpelivo ~ekaa da vlezat vo nea. Xonatan vnimatelno gi pro~ita te{kite bronzeni bukvi {to se nao|aa na tablata pokraj vlezot. Pi{uva{s: "Javna biblioteka".

Tie {to se nao|aa blisku do vlezot se potkrevaa na prsti za da vidat preku glavite na onie od prvite redovi. [tom }e videa ne{to, glasno izvikuvaa: ''Prekrasno, vol{ebno".

Bidej}i Xonatan be{e slabi~ok, lesno se provle~e do masata na bibliotekarot, {to se nao|a{e od drugata strana na vlezot. "[to tolku gi voshituva ovie lu|e?", go pra{a toj bibliotekarot.

"Pst!..." strogo go opomena bibliotekarot. "Ve molam zboruvajte

potivko. "

^ovekot gi ramne{e karticite, postavuvaj}i gi pred sebe, i go pogledna Xonatan niz o~ilata. "Toa se oficialnite pretstavnici na Komisijata na Sovetot za zave{tenie na umetni~kite dela. [totuku ja otvorija izlo`bata na najnovite ostvaruvawa, koja }e ostane kako postojana kolekcija na ubavata umetnost. "

"Mo{ne interesno", re~e Xonatan tivko. Protegaj}i se za da vidi dobro, dodade: "Jas ja sakam umetnosta, no ni{to ne zabele`uvam. Mora da stanuva zbor za minijaturi. "

"Zavisi kako koj gleda", se podnaluti bibliotekarot. " Nekoj bi rekol deka deloto e mo{ne golemo i deka vo toa e negovata ubavina. Deloto se vika "Prazno letawe".

"No, jas ni{to tuka ne gledam", re~e Conatan, zjapaj}i vo beliot

yid pokraj vlezot.

"Vo toa e rabotata, impresivno, neli?" So sonliv i prazen pogled, bibliotekarot zjapa{e vo prazniot prostor. "Toa ‘ni{to’ najdobro ja iska`uva su{tinata na duhot na ~ovekovata borba za toa vozvi{eno ~uvstvo na svesta {to ja ima ~ovekot koga }e ja sporedi toplinata na tenkite nijansi so ona {to e re~isi dofatlivo vo dlabo~inata na na{ata priroda. Tokmu toa 'ni{to' sekomu mu ovozmo`uva celosno da gi istra`i krajnite mo`nosti na svojata fantazija."

Xonatan, celiot zbunet, kimna so glavata i pra{a naluteno:

"Zna~i, navistina nema ni{to? Kako toga{, toa 'ni{to', mo`e da bide umetnost? "

"Pa, toa mu dava najegalitaren izraz vo umstnosta. Sovetot za zave{tenie ia umetni~ki dela se slu`i so mnogu vkus, so lotarija vo izborot na delata", odgovori bibliotekarot.

"Lotarija... za izbirawe na umetni~ki dela?" pra{a Xonatan zbuneto. "Zo{to lotarija?"

"Nekoga{ izborot go prave{e Odborot za ubavite umetnosti, no, go kritikuvaa deka favorizira dela spored SVOJOT vkus, ili dela na svoite prpjateli. Gi obvinija za cenzurirawe pa umetni~kite dela {to ne im se dopa|aa. Bidej}i obi~nite gra|ani moraa da go pla}aat izborot pa toj odbor, narodot se sprotivstavi na nivniot elitizam."

"Zo{to ne se obidoa so nekoj drug odbor? pra{a Xonatan.

"O, da pove}e pati. No tie {to nikoga{ ne bile vo Odborot, ne mo`ea da se soglasat so opis vo Odborot, pa najposle se otka`aa od taa ideja. I taka, site se soglasija deka lotarijata e edinstven na~in koj e objektivno subjektiven. Site mo`ea da konkuriraat, a re~isi i site u~estvuvaa. Utrovo be{e izvle~eno deloto ‘Prazno letawe’.

Bibliotekarot gi prekrsti racete, potpiraj}i ja glavata so ednata dlanka. "Ubav izbor, zarem ne?. Prednosta e vo toa {to vlezot vo bibliotekata ne e prenatrupan i {to se {titi `ivotnata sredina."

"No, zo{to Sovetot na guvernerite ne ovozmo`uva sekomu da kupi umstni~ko delo spored svojot izbor, namesto {to baraat da se pla}a danok i da se kupuva toa {to e so lotarija izbrano. Taka bi mo`el sekoj da go izbere ona {to go saka."

"Nekoi sebi~ni poedinci ne bi kupile ni{to, a drugite nemaat vkus" svika bibliotekarot. "Zatoa mora da im se dade poddr{ka ia umetnicite i na umetnosta."

14. PAVILJON OD POSEBNO ZNA^EWE

Zapo~na da se stemnuva, a Xonatan se u{te stoe{e na skalite od bibliotekata, gledaj}i ja turkanicata na gradskiot plo{tad. Na negova radost, so zao|aweto na sonceto, plo{tadot stanuva{e se po`iv. Mnogu lu|e doa|aa na delot od plo{tadot {to se nao|a{e zad bibliotekata, kade {to be{e podignat veli~estven karnevalski {ator. Vozbuden od gletkata, Xonatan zaboravi na vra}aweto doma.

Gledaj}i gi svetlata i {areniloto, niz zaglu{uva~kata vreva, Xonatan nekako se probi do ogromniot {ator, na koj se nao|aa {areni natpisi: "Karneval na Kongresot" i "Paviljon od posebno zna~ewe".

Edna `ena vo crveno-crno triko, izleze od tolpata i izvika: "~ujte i po~ujte! Za da go do`iveete najgolemoto vozbuduvawe vo svojot `ivot, dojdete vo "Paviljonot od posebno zna~ewe". Go grabna za raka zbunetiot Xonatan, koj stoe{e so okokoreni o~i. "Site dobivaat, mom~e".

"A,kolku ~ini toa?", pra{a Xonatan iako ne znae{e vo {to e rabotata.

"Ako ima{ samo 10 kalasi }e izleze{ kako bogat ~ovek!" odgovori taa. @enata se svrte na peticite i maftaj}i so racete, povtori: "^ujte i po~ujte. Paviljonot od posebno zna~ewe }e ve stori bogati."

Xonatan se vme{a vo tolpata i vleze vo {atorot. Redarot gi vode{e lu|eto do slobodnite sedi{ta koi bea rasporedeni vo krug. Deset u~enici stoeja zad svoite sedi{ta, o~ekuvaj}i go toa {to }e se slu~i. Koga vleze publikata, gi namalija svetlata i se slu{naa barabanite i fanfarite. Silnata svetlina od reflektorite be{e naso~ena kon eden ~ovek so ubav izgled, vo sjaen crn kostim i so svilen cilinder na glavata. Toj najprvin i se pokloni na publikata, a potoa i na desetminata vo krugot.

"Dobro ve~er", re~e toj. "Jas sum glavniot politi~ar. Ve~erva desetmina sre}nici }e stanat dobitnici vo na{iot Paviljon od posebno zna~ewe. Site }e bidete dobitnici i site odovde }e izlezete posre}ni otkolku {to bevte pred vleguvaweto." Potoa, otkako mavna so rakata, glavniot politi~ar se dobli`i do sekogo od onie vo krugot i od sekogo zede po eden srebrenik. Nikoj ne se koleba{e da gi dade parite.

Potoa, so {iroka nasmevka, izmaznetiot ~ovek najavi: "Sega }e doznaete kakvi se va{ite nagradi." Naedna{ gi frli frli pette srebrenici vo skutot na eden od u~esnicite. Sre}niot vresna od radost i po~na da skoka na okolu.

"Ti ne si edinstveniot dobitnik", izvika glavniot politi~ar. I taka, site stanaa dobitnici, bidej}i, okolu deset pati pomina vo krug, sobiraj}i pari od sekogo. Po pominuvaweto na sekoj krug, frla{e po pet srebrenici na eden od niv, a sre}niot sekoga{ vreska{e vozbudeno.

Koga, najposle vrevata prestana, a u~esnicite go napu{taa krugot, Xonatan izleze pred {atorot da vidi dali se site zadovolni. @enata vo crniot kostim stoe{e na izlezot od {atorot i gi pra{uva{e site {to izleguvaa:"Se zabavuvavte li ubavo?"

"O, sekako!" odgovori eden, smeej}i se, "Be{e simpati~no."

"Odvaj ~ekam da im raska`am na prijatelite, mo`ebi podocna }e dojdam pak."

Potoa se dobli`i nov vozbuden u~esnik, dodavaj}i: "O, da, site izvlekoa nagrada od pet kalasi."

Xonatan stoe{e i zamisleno ja gleda{e tolpata koja {to se proret~uva{e. @enata so trikoto se svrte kon glavniot politi~ar, koj maftaj}i gi pozdravuva{e lu|eto. Taa mu re~e: "Nie sme posebno sre}ni, zarabotivme 50 kalasi, a site ovie naivni se sre}ni poradi toa. Mislam deka idnata godina }e morame da go zamolime Sovetot na guvernerite da donese zakon, so koj site }e bidat dol`ni da u~estvuvaat vo igrata."

Vo toj mig, debeliot ~ovek koj na vlezot gi pregleduva{e biletite, mu se dobli`i na Xonatan zad grbot i go grabna za kragnata. "Zastani mom~e, misli{ deka besplatno }e ja gleda{ pretstavata, neli?"

"Vistina `alam", mu re~e Xonatan obiduvaj}i se da se izvle~e od negovite race. "Ne znaev deka se pla}a. Ovaa ubava dama, tolku atraktivno ja najavi pretstavata..., a jas nemav pari, pa ..."

"Pu{ti go, toj e se u{te dete", mu re~e `enata na ~ovekot od vlezot. Potoa `enata so {iroka nasmevka na liceto, se svrte kon Xonatan. "Zna~i, ti se dopadna pretstavata?"

"O, da gospo|o", odgovori Xonatan, potvrdno kimaj}i so glavata.

"Pa, dali bi sakal lesno da zaraboti{ malku pari?", go pra{a i dodade: "Ili }e te prijavam na karnevalskata stra`a."

"O, se razbira", odgovori Xonatan nesigurno,"{to bi trebalo da napravam?"

"Mo{ne ednostavno", re~e `enata. "Ve~erva pomini niz karnevalot, podeli im gi ovie letci na site i ka`i im kolku e veselo vo na{iot paviljon. Eve ti sega eden srebrenik a drugite }e gi zaraboti{ od sekoj u~esnik {to }e dojde so ovaa reklama vo racete. A sega pojdi i nemoj da me razo~ara{."

Koga Xonatan ja prefrli vre}ata so letci preku ramoto, taa mu dofrli: "U{te ne{to.Koga ve~erva }e zavr{i pretstavata }e ja prijavam tvojata zarabotka, pa utre }e mora{ da pojde{ vo op{tinata da plati{ danok koj iznesuva polovina od tvojata zarabotka."

"Danok", povtori Xonatan, "a zo{to?"

"Sovetot na guvernerite bara del od tvojata zarabotka."

Toga{ Xonatan dofrli, so nade`: "Mislam deka pove}e bi rabotel koga bi znael deka nema da im ka`ete za mojata zarabotka, mi se ~ini deka dva pati pove}e bi rabotel."

"Sovetot e dobro informiran, vnimatelno ne sledi", odgovori `enata. "Zatoa nemoj da mi dodeva{. Site morame da gi pla}ame svoite grevovi."

"Grevovi ? ", se za~udi Xonatan.

"O da, danokot e voveden za da gi obeshrabri lu|eto da ne gre{at. So danokot za tutun se kaznuvaat pu{a~ite, so danokot na alkoholni pijalaci - tie {to pijat, a so danokot na prihodi se kaznuva trudot. Ideal na onie gore, pretpostavuvam, site da bideme zdravi i nerabotnici. "

15.VUJKO SAMTA

Vo gradot postepeno zavladea spokojstvo. @enata vo trikoto mu isplati na Xonatan pove}e od 50 srebreni kalasa, za reklamnite letci {to im gi podeli na lu|eto, koi potoa dojdoa vo Paviljonot. Taa go zamoli da dojde i utre ve~er, da raboti za karnevalot. Xonatan be{e mnogu umoren no nema{e sila da ja odbie, pa se soglasi.

Ona {to mu be{e potrebno na Xonatan, be{e udoben krevet da no}eva. No, bidej}i tuka nema{e prijateli, ne znae{e {to da prezeme.

Dodeka stoe{e taka, osvetlen od slabata uli~na svetilka, eden starec, vo pi`ami, izleze na tremot od svojata ku}a. Starecot, trepkaj}i, pogledna preku {irokite pokrivi na ku}ite.

Pove}e od qubonitstvo, a i so nade` deka }e najde mesto za no}evawe, Xonatan mu prijde na starecot i go pra{a: "[to gledate?"

"Pokrivot na ku}ata", re~e starecot, tresej}i se od stud vo svojata no}na obleka. "Go gleda{ li debelion, vo crveno-belo-sivana obleka? Kako koja ku}a }e poseti, negovata aramiska torba stanuva se pote{ka" Starecot poka`a vo dale~ina, na krajot od temnata ulica.

Xonatan pogledia vo toj pravec. Nejasnata senka na nekoj ~ovek, brgu se ka~uva{e po skalite na edna ku}a. "E, da, go gledam", vikna. "Zo{to ne dignete vreva i ne gi opomenete lu|eto od ovoj kraj?"

"A, toa nikoga{ ne bi go storil" - re~e starecot. "Vujko Samta e nervozen i lo{o }e pomine sekoj {to }s mu zastane na patot." "Vie go poznavate?", se za~udi Xonatan.

"Psst! Ne zboruvajte tolku glasno", re~e starecot, digaj}i go pokazalecot. "Vujko Samta odi vo dodatni poseti kaj onis {to digaat golema vreva. Mnogu lu|e se pravat bo`em spijat, duri i koga }e im dojde vo ku}ata."

"Ne razbiram, zo{to site gi zatvoraat o~ite koga nekoj gi ograbuva", mu {epna Xonatan na starecot na uvo, edvaj vozdr`uvaj}i se.

"Lu|eto mol~at samo vo ovaa aprilska no}", objasni starecot. "Inaku bi mo`ele da ja rasipat radosta na Badnik, koga vujko Samta gi obikoluva ku}ite i im deli na lu|eto igra~ki i razni sitnici."

"O", re~e Xonatan, so olesnuvawe. "Zna~i vujko Samta se vra}a."

"Ne, no lu|eto sakaat da mislat deka e taka. Jas se obiduvam da ostanam razbuden za da utvrdam {to iznesuva, a {to vra}a. Nekoj vid pasija, mo`e taka da se re~e. Spored ona {to jas go znam, vujko Samta povs}eto od ukradenoto go ostava za sebe i svopte xuxiwa i za nekolkute semejstva {to toj gi pomaga. "No", re~e starecot, stegaj}i ja tupanicata od lutina, "vujko Samta vnimatelno dava sekomu po malku za da gi napravi site sre}ni. Zatoa, sekoj april, koga toj doa|a, site spijat za toj da mo`e da go zeme ona {to go saka."

"Ne razbiram", prizna Xonatan. "Zo{to lu|eto ne ostanuvaat razbudeni i ne ja ~uvaat svojata poku}nina i zo{to ne go prijavat kradecot? Tie bi mo`ele so svoi pari da kupat podaroci i da gi davaat komu sakaat."

Nerazbiraweto na Xonatan go nasmea starecot: "Vujko Samta sekoj go sonuva u{te od detstvoto. Vsu{nost, lu|eto gi u~at svoite deca deka igra~kite i drugite raboti doa|aat na nekakov vol{eben na~in, od neboto i toa besplatno. "

Poglednuvaj}i go izmorenoto lice pa Xonatan, starecot mu re~e da vleze i da se stopli malku. "Izgleda deka si imal te`ok den i potrebno ti e mesto kade }e no}eva{."

Xonatan ja prifati pokanata na starecot, a ovoj otkako vlegoa, go zapozna so svojata `ena, koja brgu mu podgotvi toplo kakao so mleko i

mu ponudi ~inija polna so slatki. Koga ja snema i poslednata tro{ka od slatkite Xonatan se namesti na sofata na koja doma}inite stavija }ebe i pernica. Starecot go zapali dolgoto lule i se optegna vo pernicite na svojata stolica za ni{awe.

"Kako zapo~na seto toa?" go pra{a Xonatan. "Nekoga{ ova go vikavme Bo`ik - najubav den vo godinata. Toa be{e verski praznik {to se odbele`uva{e so podaroci i veselba. Site tolku u`ivaa vo toa, {to Sovetot na guvernerite, bidej}i se raboti za zna~aen praznik, odlu~i da ne im dozvoli na poedincite da se odnesuvaat nepristojno i kako {to sakaat. Zatoa, gi zedoa rabotite vo svoi race, za da organiziraat se kako {to treba. Kako prvo, neadekvatnite religiozni simboli moraa da se trgnat. Taka Sovetot, oficijalno, Bo`ik go nare~e "B`ik", a imeto na popularniot mitski darodavec go zameni so imeto na vujko Samta komu mu go podarija kostimot od sobranite danoci."

Starecot napravi pauza, povlekuvaj}i nekolku dima, a potoa pritisna tutun vo luleto. "B`iknite formulari se isprateni vo tri primeroci vo Biroto na dobra volja, Biroto ja odmeruva dare`livosta za sekoj dano~en obvrznik, spored poseben pravilnik {to go osmislija sovetnicite. Tokmu ima{e prilika da ja vidi{ aprilskata akcija na sobirawe podaroci. "

Slednoto na red e Biroto za lo{i i dobri dela. So pomo{ na inkasatorite za moral, obrascite moraat da se popolnat so detalno opi{uvawe na sekoe dobro i lo{o odnesuvawe vo tekot na ovaa godina. Biroto za dobri i lo{i dela vrabotuva armija slu`benici i inspektori koi ja istra`uvaat vrednosta na onie {to ja vlo`ile svojata peticija za da dobijat podarok vo dekemvri. I, kone~no, Komisijata za korekcija na vkusot, ja standarizira goleminata, bojata i oblikot na izbranite raboti, izdavaj}i neobvrzuva~ki dogovori za ve}e odbrani proizveduva~i na ispravnite politi~ki opredeluvawa. Taka, site, bez razlika, dobivaat isti prazni~ni ukrasi za svoite domovi. Na Badnik se povikuva milicijata da й pee na publikata prigodni prazni~ni pesni. ''

Umornoto mom~e ve}e potona vo dlabok son, a starecot go pokri so }ebe. Potoa toj i `enata pro{epotea: "Sre}en B`ik!".

16. @ELKA I ZAJAK

Xonatan ja sonuva{e `enata vo crveno-crnoto triko. Taa postojano mu dava{e srebrenici, za potoa grabe`livo da mu gi odzema. Postojano mu pla}a{e, a potoa go ograbuva{e. Xonatan oddedna{ se razbudi i se seti deka mora da odi vo dano~nata slu`ba za da ja prijavi zarabotkata.

Starecot mu ponudi za pojadok debelo par~e leb so marmalad. Toga{ edno rusokoso devoj~e vleze vo sobata. Ova ~etvorogodi{no devoj~e, koe postojano gi vle~e{e, pogre{no sparenite, dokolenki, mu e pretstavepo kako vnukata Ana koja e dojdena na gosti, na nekolku dena. Dodeka Xonatan pojaduva{e, devoj~eto skoka{e naokolu po sobata, molej}i ja babasi povtorno da й ja raska`e prikaznata.

"Koja, milo moe?" pra{a babata.

"Taa {to najmnogu ja sakam, za `elkata i zajakot. Slikite se tolku ubavi", re~e umilno Ana.

"Pa, dobro", odgovori babata, vadej}i ja knigata od kujnskiot orman, koja o~igledno postojano й be{e pri raka. Koga dvete sednaa kraj masata, babata zapo~na: "Be{e eden..."

"Ne, ne. Nekoga{ odamna...",ja prekina devoj~eto.

Baba й se nasmea: "Kako {to rekov, `iveele oddamna edna `elka koja se vikala Frenk i edei zajak {to go vikale Lisander, koi sobiraa i raznesuvaa pisma po svoeto malo selo. Eden den, Frenk, kogo sluhot go slu`e{e podobro otkolku nozete, slu{na kako nekoi sosedi go falat Lisander, kako e brz vo svoite isporaki, bidej}i za nekolku ~asa ispora~uva tolku, kolku {to za toa na drugite bi im trebale denovi. Besen poradi takvoto omalova`uvawe, bavnnot Frenk se odvle~e do zajakot i zapo~na razgovor.

"Zajko", re~e Frenk, isto taka bavno, kako {to i ode{e. "Se oblo`uvam deka mo`am da uslu`am isto tolku mu{terii kolku i ti, za edna nedela. Ke se oblo`am vo svojot ugled."

Vakviot predizvik go iznenadi zajakot: "Prifa}am", mu re~e vozbudeno. Potsmevaj}i i se na `elkata, sosedite rekoa deka taa nema nikakvi {ansi. Za da se uverat vo nejziniot poraz, se dogovorija da se najdat na istoto mesto po edna nedela. Lisander otskoka za da gi izvr{i podgotovkite, dodeka Freik u{te dolgo sede{e, a najposle i toj se odvle~ka po svojot pat.

Lisander gi isprati izvestijata po celata zemja i ponatamu namaluvaj}i gi dvapati cenite, od onie {to gi naplatuva{e Frenk. Po{tata sega treba{e da se ispora~uva dvapati dnevno, duri i za vreme na vikend i vo praznicite. Po oddale~enite ridi{ta, isporakata mo`e da se vri{i dvapati vo nedelata, no gazdite mo`ea da bidat sigurni deka po{tata }e dojde do niv.

Pominuvaj}i, Lisander im yvone{e na mu{teriite i im nude{e na lice mesto da kupat marki~ki i koverti. So dodatno naplatuvawe dostavite gi vr{e{e vo sekoe vreme, dewe i no}e, a prijatelskata i iskrena nasmevka be{e besplatna. Bidej}i be{e efikasen i qubezen, spisokot na mu{teriite brgu se zgolemuva{e. Za toa vreme od `elkata nitu glas. Pri krajot na nedelata, Lisander ve}e be{e siguren deka ja dobil opkladata, pa utredenta nautro navrati do sudijata od sosedstvoto. Na negovo golemo iznenaduvawe, tamu ja najde `elkata kako go ~eka. " "Navistina mi e `al, Lisander", mu re~e `elkata so spokoen razvle~ep glas. "Dodeka ti tr~a{e od ku}a do ku}a, jas go ispora~av samo ova edno pismo. Bidi qubezen i potpi{i se tuka". Frenk mu go dade na Lisander dokumentot na koj pi{uva{e: "Mene mi pripa|aat site mu{terii".

"[to e ova?" - pra{a Lisander.

"Lavot, kralot na site `ivotni, me opredeli mene, `elkata, za glaven po{tar koj }e gi ispora~uva site pisma vo zemjata."

"Ta toa ne e mo`no! ", re~e Lisander luto. "Ne e ~esno! "

"I toj tokmu toa go re~e" - odgovori `elkata. "Ne e vo red, nekoj od negovite podanici da dobiva podobri uslugi od drugite. Zatoa mi dade pravo na ekskluziven monopol, na site da im obszbedam ednakov kvalitet na uslugite."

Siot besen, Lisander pakosno pra{a: "[to mu ponudi za da mu se oddol`i{?"

@elkite ne se smeat ~esto, no, ovoj pat, Frenk se nasmea: "Go ubediv lavot deka }e dobie privilegija, site svoi pisma da gi ispra}a besplatno, i, se razbira, bidej}i seta prepiska se nao|a vo doverlivi race, }e mu bide polesno da gi kontrolira svoite podanici."

"A {to }e pravi{ so svoite voobi~aeni zagubi?" - pra{a zajakot nervozno.

"Kralot }e gi opredeli cenite, a razlikata }e ja pokrijam od danokot. Za kratko vreme nikoj nema ni da se se}ava deka ti si mi bil konkurent."

"Porakata od ovaa prikazna e," - go zavr{i babata ~itaweto, "deka sekoga{, koga ima{ nekoj va`en problem, mo`e{ da й se obrne{ na vlasta."

"Sekoga{ mo`am da й se obrnam na vlasta koga imam nekoj va`en problem", povtori malata Ana. "Toa }e go zapomnam za da mo`am i samata da go pravam, babo."

"Da mila."

"Mo`at li `ivotnite da pi{uvaat pisma i da zboruvaat?"

"Ne bidi budalesto, dete, toa e samo izmislena prikazna."

Xonatan go zavr{i pojadokot i im se zablagodari na starecot i na negovata `ena za gostoprimstvoto.

"Ako nekoga{ ne{to ti zatreba, slobodno javi se", re~e starecot, ispra}aj}i go Xonatan do vratata. Site izlegoa na tremot da go pozdravat u{te edna{.

17. DAJ MI GO TVOETO MINATO ILI IDNINATA

Xonatan trgna niz ulicata poletno i osve`eno. Op{tinata se nao|a{e na patot kon plo{tadot. Planira{e da odi po pokus pat, zad ku}ite {to se ni`ea dol` ulicata. Vo sokakot se nao|aa kupi{ta kutii i drugi otpadoci, no toa be{e najkusiot pat {to vode{e do sosednata ulica. Xonatan brzo ~ekore{e niz temnata ulica, obiduvaj}i se da ne misli pa neprijatnoto ~uvstvo {to go ima{e zatoa {to ja napu{ti `ivata i polna so svetlina ulica. Odedna{ po~ustvuva raka koja silno go stega okolu vratot, i studena cevka od pi{tol vo rebrata.

"Daj mi go tvoeto minato ili idninata", zare`a kradecot poluglasno. "[to?", re~e Xonatan, tresej}i se celiot, "{to sakate?"

"Me slu{na, pari ili `ivot", povtori kradecot, bodej}i go silno so pi{tolot vo rebrata. Na Xonatan ne trsba{e dvapati da mu se ka`e. Ja stavi rakata vo xeb za da gi izvadi te{ko zarabotenite pari.

"Ova e se {to imam. Me|utoa, polovinata mi e potrebna za da go platam danokot", re~e Xonatan i go zamoli: "Ve molam ostavete mi ja polovinata".

Kradecot go olabavi stegaweto. Xonatan odvaj go zabele`uva{e liceto pod mekata {apka. Be{e toa `ena koja se nasmea i so dlabok glas mu re~e: "Koga ve}e mora{ da se prosti{ so parite, podobro e da mi gi dade{ mene otkolku na dano~nicite".

"Zo{to?" pra{a Xonatan, stavaj}i gi parite vo nejzinata tenka raka.

"Ako mi gi dade{ mene", re~e `enata, spu{taj}i gi parite vo ko`noto kese, vrzano okolu polovinata, "jas }e zaminam i }e te ostavam na mir, dano~nikot pak, cel `ivot }e ti gi zema parite, plodovite na tvojot trud. Danokot }e go upotrebi za vo idnina da te kontrolira cel `ivot. Vo sekoj slu~aj, vo tekot na edna godina, toj }e potro{i pove}e tvoi pari, otkolku {to za celiot `ivot }e ti zemat nekoi slu~ajni kradci. "

Xonatan gleda{e, ne veruvaj}i vo toa {to go slu{a. "Pa zarem dano~nicite, so sobranite pari, ne im pravat dobri dela na lu|eto?" -pra{a toj.

"Se razbira", odgovori `enata. "Nekoi lu|e se bogatat."

"No, ako pla}aweto na danokot e tolku polezno, zo{to ne gi ubedat lu|eto vo toa, pa samite da re{at kolku }e pla}aat."

Xonatan, otkako razmisli, re~e: "Mo`ebi za ubeduvawe e potrebno mnogu vreme i trud?"

"To~no", re~e `enata - kradec, kikotej}i se. "toa isto taka e i moj problem. Nie go {tedime vremeto i trudot blagodarej}i na pi{tolot". I taa go svrte Xonatan so ednata raka i po~na sistematski da gi prebaruva negovite xebovi. Zadovolna {to mu gi zema site pari, mu gi vrza zglobovite od racete so tenok konec, go legna na zemja, a ustata mu ja zatna so krp~e.

"Taka, barem denes nema da odi{ kaj dano~nikot. No, po~ekaj malku, mi dade edna ideja."

Taa sedna kraj Xonatan koj se zakanuva{e, no ne be{e vo sostojba da se pomrdne.

"Slu{aj', re~e taa, "politikata e nekoj vid ritualno ~istili{te. Pove}eto lu|e smetaat deka ne e dobro da se la`e, krade ili ubiva. Ednostavno, toa ne e ~ove~ki, osven vo slu~aj da mo`at da najdat politi~ar koj {to toa }e go pravi namesto niv. Politikata dozvoluva sekomu, duri i na onoj so besprekoren karakter, da krade, la`e, da posakuva ne{to strasno, pa duri i da ubiva vrz pravna osnova, a pri toa, sovesta da ne go grize."

I, kako da smisluva zavera, na liceto й se ~ita{e navestuvawe na zagovoruva~ki plan.

"Mislam deka mi e potrebno malo pro~istuvawe, za da ja isperam vinata i rizikot", re~e, pravej}i se za mig seriozna, kako da se koncentrira. Potoa prodol`i: "Mislam deka }e ja posetam Ledi Tvid." Skokna na noze i odale~uvaj}i se mu dofrli: "Blagodaram za srebrenicits, nemam doverba vo kni`ni pari".

Xonatan gleda{e kako taa se oddale~uva niz pustoto soka~e. Borej}i se so ja`iwata, prevrtuva{e niz glavata {to mu re~e krada~kata. Izgleda deka be{e bespomo{en, osven ako ne naide nekoj da mu pomogne.

"Daj mi go tvoeto minato, ili idninata!" se se}ava{e Xonatan na zborovite od `enata. [to podrazbira{e pod toa? "Sega znam, “ svika, obiduvaj}i se da se izvle~e od ovaa neprijatnost. "Moite pari, ona {to go imam e moeto minato, rezultat na mojot `ivot i minatoto. Koga }e mi se odzemat parite, toga{ moram povtorno da rabotam za da gi zarabotam povtorno. Da me ubie{e, toa zna~e{e deka }e mi go odzeme{e `ivotot, a so toa i idninata. Namesto da me ubie, me vrza i mi ja odzede mo`nosta da se dvi`am, me li{i od slobodata vo sega{nosta."

Pomislata da se vrati na karnevalot i da se obide povtorno da zaraboti pari, taka go lute{e, {to pri samata pomisla udira{e bespomo{no so peticite, bidej}i sega mu be{e dol`en na dano~nikot.

"Zna~i, `ivotot, slobodata, se {to imam, se e toa del od mene samiot, samo vo razli~no vreme: idnina, sega{nost i minato. Taa krada~ka me li{i od onoj del {to mi be{e najmil, mi go zema toa {to mo`e najlesno da go upotrebi! "

Edna od vrvkite mu ja zase~e ko`ata na zglobot. Go zdobole mnogu i toj prestana da se natega, se opu{ti i po~na da razmisluva za ovaa svoja neprijatnost. "Ne znaev kolku slobodata e prekrasna, dodeka ne ja izgubiv. "

18. PAZAR NA VLADITE

Xonatan prestana da se obiduva da se oslobodi, koga od krajot na ulicata slu{na dlabok zvuk. Mu se dobli`uva{e edna ogromna kafeava krava, du{kaj}i tamu-vamu po kupi{tata |ubre {to le`ea na ulicata. "MU..U..U..", muka{e taa, dodeka yvonecot okolu vratot i yvone{e tivko i ramnomerno. Odedna{, od drugata strana na ulicata se zadade u{te edna krava, zad koja ode{e eden starec, so grubo lice i vo raka dr`e{e stap. "Dojdi vamu, glupavo `ivotno." brbore{e starecot.